Drugačna podoba nemškega vojaka, 39. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 22. marec 2023 / 13:55

»Nein,« je bil odgovor. Takoj me je odpeljal v »Rodico«, kjer so oni imeli svoje prostore. Po temeljiti preiskavi je iz mojih žepov nabral nekaj italijanskih lir, nemških mark in že zapečateno pismo, naslovljeno na stričev naslov. Pismo sem napisal z namenom, da ga v Podbrdu oddam na pošto v primeru, če ne bom mogel nadaljevati poti dalje v Cerkno. O vsem najdenem je napravil zapisnik. Mene je zaklenil v prazno sobo in odšel. Kmalu pa se je spet v vratih zaslišal ključ. Vstopil je tisti gestapovec in neki priletni major. Slednji je po tem, ko mu je prvi izročil vse pri meni najdene predmete, tega odslovil in ostal sem sam z majorjem. Veliko zakajev mi je zastavil. Odgovarjal sem po resnici. Končno mi je prav po prijateljsko naštel, katere in koliko predpisov sem prekršil. Vrnil mi je vse moje stvari. Tisto pismo ni bilo niti odprto. Naročil mi je, naj se lepo vrnem domov. Pospremil me je celo na postajo. Jaz nisem čakal vlaka, pač pa kar peš odhitel proti Nomenju. Da si ne bi morda še kdo premislil ... Pozneje sem bil prestavljen v St. Michael na Zg. Štajersko za premikača. Zelo težko delo in od domačinov, Nemcev, smo bili Slovenci na vsakem koraku zapostavljeni. Neredko sem slišal celo sodbo, da bi bilo »Oberkrajnarje« treba postreliti. V takih okoliščinah se mi je pri delu zgodila nesreča. Na vagonu, na katerega me je odredil nadpremikač, nisem preizkusil ročne zavore. Ko me je potem s skupino voz odbil, sem zavorno ročico vrtel zaman, bila je pokvarjena. Hotel sem skočiti na zemljo, pa zaradi prevelike hitrosti nisem upal. Tako sem z veliko silo naletel na stoječe vagone. Posledice: razbit vagon, naložen s pivom, in dva voza, naložena z železom. Tudi vagoni, na katere sem naletel, so bili poškodovani. Pri tem pa sem sam imel srečo, odnesel sem samo nekaj manjših prask. Dejansko stanje in krivec sta bila brž ugotovljena in že po nekaj dneh sem dobil »Verweis«, nekakšen pismeni opomin. Ko sem prebral, je na kraju bilo napisano, da imam pravico pritožbe pri šefu postaje. Pravico sem kajpak izkoristil. Šel sem do šefa, ki je bil prijazen starček, in mu pokazal tisti listek. V nekakšni nemščini sem mu povedal, da se proti kazni pritožujem. Tedaj sem bil 23-letni mladič in dobro se spominjam, kako me je mož potrepljal po rami in mi dejal: »Ja, dragi moj, na kaj pa se pritožuješ? Tale listek, ki prav nič ne pomeni, vrzi proč, pojdi lepo nazaj na delo in priden bodi. Vedi, da bi jaz takele primere moral obravnavati kot sabotažo – in ali veš, kaj to sedaj v vojni pomeni!?« Razumel sem njegov prav očetovski odnos do mene, človeka iz »Banditenlanda«, in še danes sem mu hvaležen. Jeseni 1944. leta se je naša partizanska enota zadrževala na kmetiji nad Dolenjo vasjo v Selški dolini. Nekdo je v senu izbrskal veliko pletenko češnjevega žganja. Borci se ga niso branili in kmalu so bili kar vsi precej dobre volje. Če pomislim, da so bili bolj lačni ko siti, je bilo žganja za tako razpoloženje kmalu dovolj. V tem pa je iz smeri, kjer je na straži stal pobegli Nemec, zaropotalo. Sreča, da je bilo gospodarsko poslopje, kjer so se borci zadrževali, tik ob gozdu. Vsi so se srečno umaknili v njegovo zavetje. Pogrešali so samo partizanko Rezko Jekler iz Gorij. Njen mož, ki je bil tudi v naši enoti, je bil razumljivo ves iz sebe. Dolgo so se Nemci zadrževali na tej kmetiji. Preiskali so vse kote v hiši in hlevu. Premetali so vse seno in drugo krmo. Ker niso ničesar našli, so končno odšli. Naši so se potem drug za drugim vračali pod streho. Tam so našli od prestanega strahu komaj živo partizanko Rezko. Vsakemu in vsem je pripovedovala, kako jo je v senu zakopano našel nemški vojak, pa je kar znova nanjo nametal sena in kup premetaval dalje ... Naslednji dogodek pa mi je povedal partizanski kuhar. Iz »logarja« je šel po vodo k bližnjemu studencu. Treba je bilo pristaviti za kosilo. Že je snemal z ramen leseno brento, ko je nekdo v bližini glasno zakašljal. Kuhar se je ozrl v tisto smer in zagledal je nemškega vojaka, čakajočega v zasedi ob studencu. Dva pogleda dveh neznancev sta se srečala prvič in zadnjič v življenju. Kuhar se je sicer vrnil brez vode, vendar živ. Za življenje se je imel zahvaliti tistemu vojaku, ki ga je s kašljem opozoril na pretečo nevarnost. Končno je prav rešiti pozabe tisto, kar je moja žena doživljala v Radovni.