Ko svet »vrtijo« prazniki
Ko je prišlo »v vas« valentinovo, ga marsikdo ni sprejel za svojega, češ da je gregorjevo naš, slovenski praznik. Takrat se ptički ženijo, so ljudje radi uporabili rek – in še danes ga. A smo se navadili obeh: tako valentinovega kot gregorjevega. Pravzaprav opažam, da v zadnjih letih – morda je v postkovidnem obdobju to postalo še toliko bolj izrazito – živimo koledarsko leto od praznika do praznika. In če dodamo še posamezne dneve, kot sta na primer dan suverenosti ali dan Zemlje, kakršnih ni malo, je pa leto res hitro naokoli.
Cvetličarska panoga je lep kazalnik napisanega. Lahko začnemo z božičnim okraševanjem. Sledijo krašenja miz in dvoran za novoletna praznovanja, ko za vogalom že čaka valentinovo. Takoj sta tu osmi marec in materinski dan ter, kot bi mignil, prvi maj. Sledi poletno obdobje, ki je v večini namenjeno porokam, jesen je v znamenju dneva mrtvih. Potem je tu še kakšen uvožen praznik poleg valentinovega – recimo še noč čarovnic – in je leto naokoli.
Podobno je z gostinci. Včasih so boljše restavracije in gostilne kot po tekočem traku organizirale degustacijske večere, sedaj se ti sicer vračajo, a po prvem vtisu je število v primerjavi s preteklimi leti precej upadlo. Tu moramo vzeti v obzir obdobje epidemije in potem problem s kadrom, saj praktično ni nikogar v gostinski panogi, ki se s tem ne bi vsaj malo srečal. Vseeno pa opažam, da se je prvotni Teden restavracij, če malo karikiram, raztegnil kar čez celo leto. Ni dneva, ko ne bi tudi restavracije, gostišča, gostilne višjega ranga ponujale kakšne cenejše različice menija. In tako hitro ugotovimo, da ima vsak praznik – državni ali ljudski, pregovorni ali dejanski, pomemben ali manj pomemben – danes že svoj meni. Bolj ali manj izvirnega, bolj ali manj opevanega. Največkrat tudi zanj in zanjo. Na priljubljenem Facebooku tovrstne ponudbe, ki vabi, ne manjka. Danes za ta praznik, jutri za drugega. Ko namreč zaključijo s »pripelji drago na kosilo za 8. marec«, istočasno že nagovarjajo taiste drage, naj svojega moškega pripeljejo na izbrani meni za dan mučenikov. In potem so na vrsti že mame, pa zakaj ne bi imeli še menija za očete – in tako naprej.
Namig: čeprav je praznični meni vabljiv, se vam v kakšni boljši restavraciji vseeno splača dobro premisliti, ali boste vzeli praznični meni s tremi hodi za trideset evrov ali izbrali tri jedi s šefovega jedilnika za praktično enako ceno, morda kakšen evro več. Odločitev je seveda odvisna tudi od okusa posameznika, njegovih pričakovanj, medtem ko je vinska ali izbrana brezalkoholna spremljava ob jedi že druga zgodba.