Otrok z bolno dušo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 15. marec 2023 / 19:29

Princesa iz nekega drugega sistema, 1. del

Zora mi je enkrat jeseni napisala pismo, a le z nekaj vrsticami. »Pisanje mi ne gre od rok, pogovor me pa sprošča in me izpolnjuje. Vas lahko obiščem, da zapišete še mojo zgodbo?«

Pa je res prišla. Iz prostornega avta so najprej skočili štirje psi, zatem sem zagledala njo, omotano v barvaste šale in dolgo, volneno jopo, ki si jo je sama naredila, nazadnje pa še njenega moža. Ki je potem odpeljal štirinožce na sprehod, da naju niso motili.

Ob krhkih flancatih, ki jih še nikoli ni jedla, je takole začela: »Rojena sem leta 1953 v družini premožnih intelektualcev. Najvišja izobrazba ju ni motila, da ne bi bila nasilna drug do drugega in tudi do mene. Kot je nekoč v 'tvojih' Usodah nekdo dejal: 'Bil sem ubog otrok, ker sem imel slabe starše.' Jaz bi zase dodala, da zame niso bili le slabi, bili so zelo strupeni.

Odraščala sem ob varuškah in hišnih pomočnicah, čeprav jih v socializmu uradno ni bilo. Moja mama se ni nikoli pritaknila dela. Ker ona je bila intelektualka in vsakršno fizično delo je bilo zanjo zelo sramotno. Temu primerno se je obnašala do služkinj. Večina je ostala le kakšen mesec ali dva, le Marjanca, ki ni imela kam iti, pa še smilila sem se ji, je bila z menoj do 17. leta. Potem je revica umrla, ker ni nihče opazil, da se ji je rak razširil že po vsem telesu.

Gimnazije nisem dokončala. Namesto da bi se učila, sem brala in se smilila sama sebi. Fantje me zaradi debelušnosti niso marali, sošolke so me sovražile, ker sem bila zmeraj oblečena v draga oblačila. Nehote, preko obiskov gledališča, opere, razstav in številnih potovanj v tujino, sem si pridobila zelo široko izobrazbo. Lahko sem se pogovarjala z vsemi, ki so nekaj šteli v takratni družbi.

Prek staršev sem poznala politike, pomembne umetnike, gospodarstvenike. Predstavljali so svet, do katerega preprosti ljudje niso imeli dostopa. Še mediji niso pisali o banketih, šampanjcu in razkošju, ki smo si ga lahko privoščili.

Ko so starši izvedeli za polom na maturi, so mi dali na izbiro: poroka ali uničene počitnice zaradi učenja. Izbrala sem prvo. Moškega, s katerim sem se poročila, sploh nisem poznala. Bil je zanimiv, razgledan, uspešen, le po videzu je bil kot kakšen 'lolek'. O najinem seksu ne bi razpredala, ker je bil pod vsako kritiko. Obema se je oddahnilo, ko sva si priznala, da nisva ustvarjena drug za drugega. V stanovanju se je nama pridružil Filip, uradno sva mu oddajala sobo, neuradno pa je bil že iz študentskih časov možev ljubimec. Spominjam se, da smo se večkrat skupaj podali v nočni bar na Nebotičniku. Tam sem spoznala veliko drugih gejev, večina jih je svojo spolno usmerjenost pred javnostjo skrivala. Nekateri med njimi so bili zelo znani, a hkrati so bili zaradi skrivnosti, ki jih je zaznamovala, zelo nesrečni.

Potem pa sem spoznala svojega prvega ljubimca. Bil je še študent, jaz sem že delala v zunanji trgovini. Veliko sem potovala, na službene poti sem ga jemala s seboj. To so bila tri najlepša leta moje mladosti. Igor je bil načitan, z njim se je bilo zelo lepo pogovarjati. Najina zveza je bila že od začetka obsojena na propad, saj je izviral iz zelo verne družine. Ne moji ne njegovi starši se z najino zvezo ne bi strinjali. Občasno sva se srečevala še potem, ko je bil že srečno poročen, jaz pa srečno ločena.

Ločitev je bila zame zelo koristna. Počutila sem se svobodno, čeprav sem z bivšim možem in njegovim partnerjem ostala v stiku. Vrgla sem se v učenje, maturirala in se vpisala na fakulteto. Tam sem spoznala Denisa, ki je bil eden od asistentov. Sprva mi sploh ni bil všeč, zdel se mi je le zelo koristen, saj sem z njegovo pomočjo v dobrem letu in pol diplomirala na prvi stopnji. Diploma je zadoščala, da sem bila za svoje starše spet 'človek', ne več izmeček.

Denisa sem imela kar rada. Življenje ob njem še zdaleč ni bilo dolgočasno. Na neki čuden način, ki ga nisem razumela, se je zdel sprejemljiv tudi mami.

Še to moram povedati: kljub resni zvezi se moškim nisem izogibala. Z nekaterimi sem bila le za eno noč, z drugimi dlje časa. Denis je veliko časa preživel na fakulteti, jaz na službenih potovanjih. Že od rane mladosti sem imela zelo neredno menstruacijo, zato nisem opazila, ko mi je za več mesecev izostala. Da bi bila slučajno noseča? Ne, na to nisem niti pomislila. Predstavljate si šok, ki sem ga doživela ob nekem rutinskem pregledu! Čeprav sem bila že v petem mesecu, sem vseeno mrzlično iskala zdravnika, ki bi mi naredil splav. Nihče ni hotel tvegati. Potem me je Denis le pregovoril, da otroka obdržim. Želela sem ga dati v posvojitev, saj se nisem čutila zmožno, da bi ga vzgajala.

Druge ženske imajo težave na začetku nosečnosti, jaz sem jih imela proti koncu. Trpljenje, ki sem ga doživljala v otroštvu, je v tednih, ko bi morala počivati in se pripravljati na porod, proti moji volji priplavalo na površje. Spomini so bili brutalni. Po eni strani sem kot otrok dobivala darila, oblačila in drage igrače, vse tisto, česar si drugi v tistih 'jeklenih časih' niso mogli privoščiti, po drugi strani pa sem bila deležna zmerjanj, žalitev, brc. Očetov prijatelj, ki je živel v isti ulici, si je o meni izmišljeval grozljive stvari. Na primer, da sem, ko sem ga srečala, pred njim dvignila obleko in mu kazala rito. Doma so mu zmeraj verjeli. Nikoli niso niti pomislili, da sosed laže, da je mogoče bolnik ali psihopat. Nekaj posebnega je bil tudi oče.«

(Konec prihodnjič)