Zadnja sovražna ofenziva, 38. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 14. marec 2023 / 17:16

Nedaleč od nas smo zaslišali človeško in konjsko hojo, žvenket orožja in nemško govorico. Bila je to večja okupatorjeva enota, ki pa je na srečo samo po kolovozni poti šla mimo ... Neke noči pa sem na istem mestu spoznal, kako ima strah velike oči. Spati nisem mogel, čeprav sem na vse načine zatiskal oči ter se trudil pregnati vse neštete skrbi. Poslušal sem mirno dihanje trojice zraven sebe. Vsi so spokojno spali. Nenadoma v bližini poči veja, zlomljena pod nogo nekoga. Srce mi je začelo silno udarjati in zagledal sem se v tisto smer. Tišina. Potem znova korak ... Pa še eden. Kaj naj storim? Ali naj one speče zbudim? Bal sem se, da bi se pri tem kdo oglasil in vsi bi bili izdani. Raje ne, sem se odločil in ponovno bolščal in poslušal v noč. Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem spet koraki po hosti, in to prav v smeri proti nam. Eden, dva, trije, pa še in še. V nočni tišini se je tako natanko slišalo. Oni bo vsak hip tu, opazil nas bo in bo po nas, nesposobnih za vsako obrambo. Lasje so se mi naježili pod kapo, srce sem čutil že visoko v grlu. Samo še hip, ali dva in potem ... Potem – je prav do nas prišel postaven srnjak, in ko nas je v temi zagledal, se je v hipu na zadnjih nogah obrnil in urno odhitel tja, od koder je prišel. Samo pri nekaj skokih sem lahko razločno videl njegovo belo liso na zadnjici ...

Tudi v tem begunstvu je za nas vse skrbel dobri Megušarjev Franc. Vsaj enkrat nam je vsak dan prinesel kaj malega za pod zob. Saj nismo potrebovali prav veliko, pa vendar ... Po nekaj dneh se je končno okolje toliko umirilo, da smo se mogli znova vrniti v našo barako. Kako ugodno smo se počutili spet pod streho, na toplem in na suhem. Naši skrbniki so napravili vse, da bi nam bilo čim bolje, da bi bili siti in da bi čim preje okrevali. Njihova skrb in delo nista bila zaman. Zdravje se je vsem počasi vračalo. Tudi meni, ki sem bil med vsemi najtežji primer in sem bil tako rekoč že odpisan ...

Drugačna podoba nemškega vojaka

O Nemcih iz časa druge svetovne vojne beremo in slišimo samo najslabše. Tudi sam sem med njimi in od njih marsikaj doživel. Kljub vsemu pa si upam trditi, da so med njimi bili tudi zelo dobri ljudje. Naj to potrdi samo nekaj mojih lastnih doživetij. Nekega dne v letu 1942 sem se odločil za obisk strica v Italiji. Potnega lista kajpak nisem imel. V uniformi železničarja sem se v Bohinjski Bistrici pridružil sprevodnikom potniškega vlaka. Vlakovodjo, Nemca, sem celo vprašal, ali smem z njimi do Podbrda. Dovolil mi je. Pa sem menda le delal sumljiv videz in malo pred odhodom je stopil k meni gestapovec in me vprašal, kaj počnem pri vlaku. Odgovoril sem, da z vlakom potujem kot sprevodnik. Moral sem z njim do vlakovodje, ki ga je vprašal, ali spadam k njegovi skupini.