Če bi jo našli danes, bi bila na ogled le na fotografijah

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. marec 2023 / 18:56

Pred sedemdesetimi leti so delavci, ki so gradili cestno povezavo iz Krope proti Jamniku, pri kopanju brežine naleteli na ostanke starega zidovja. Strokovnjaki, ki so si najdišče ogledali, so ugotovili, da so pod zemeljskimi plazovi našli stoletja staro peč za taljenje železove rude, edino tovrstno najdbo v tem delu sveta. Ob obletnici pomembnega odkritja so v Kropi pripravili strokovni simpozij.

Pri gradnji nove okrajne ceste iz Krope proti Jamniku, nedaleč od izvira potoka Kroparica, so delavci 30. maja 1953 med kopanjem našli zidovje. Po navodilih odbornikov Kovaškega muzeja, ki so si najdbo ogledali, in ravnatelja Tehniškega muzeja Slovenije prof. Franja Baša, ki so se odločili, da najdbo temeljito raziščejo, so delavci ob pomoči domačinov, prostovoljcev, začeli odkrivati arheološke ostanke. Izkopavanje je pod več zemeljskimi plazovi razkrilo peč za taljenje železove rude starejšega tipa, ki je bila nedvomno vredna, da se ohrani kot zgodovinski tehnični spomenik. Dne 19. junija 1953 je Zavod za spomeniško varstvo tedanje Ljudske republike Slovenije organiziral konferenco, na kateri so sklenili, da bodo cesto prestavili ter najdbo ohranili in zaščitili na obstoječem mestu kot spomenik, so zgodovino tega evropsko pomembnega odkritja pojasnili v Kovaškem muzeju v Kropi.

Simpozij ob sedemdeseti obletnici

»Če bi danes prišlo do iste situacije, se kaj takšnega verjetno ne bi moglo zgoditi. Cesta na Jamnik se je takrat preprojektirala na način, da je izjemna najdba Slovenske peči lahko obstala in bila tudi prezentirana. Danes se to, tudi če bi naleteli na izjemne arheološke najdbe, ne bi več zgodilo,« je na simpoziju, ki so ga prejšnji teden ob 70. obletnici odkritja Slovenske peči pripravili v Kropi, med drugim dejala Saša Roškar, etnologinja in konservatorka z Zavoda za kulturno dediščino Kranj.

Simpozij so organizirali Muzeji radovljiške občine, kamor sodi tudi Kovaški muzej Kropa, in Kulturno društvo Kropa z namenom spodbuditi strokovno javnost k raziskovanju in vrednotenju arheoloških ostankov Slovenske peči in začetkov razvoja železarskih naselij na Slovenskem na prehodu v novi vek. Na srečanju, ki se ga je udeležilo več kot osemdeset predstavnikov strokovne in zainteresirane javnost, so kot referenti in moderatorji štirih programskih sklopov sodelovali strokovnjaki s področij geologije, rudarstva, metalurgije, zgodovine in arheologije ter konservatorske stroke.

Referati simpozija bodo v obliki strokovnih in poljudnih člankov objavljeni v tematski številki Vigenjca, glasila Kovaškega muzeja v Kropi, ki bo predvidoma izšla junija.

Slovenska peč

Arheološki ostanki Slovenske peči so eden glavnih tehniških spomenikov predindustrijske dobe v Sloveniji in dokumentirajo avtohtoni način taljenja železove rude na prehodu iz srednjega v novi vek, poudarja Saša Florjančič, ki vodi Kovaški muzej v Kropi. »Zasnova peči je bila prilagojena uporabi lokalne železove rude z Jelovice – bobovca: v njej so pridobivali mehko in dobro varilno kovno železo, primerno za kovanje žebljev, ki so bili glavni izdelek gorenjskih fužin od 15. do konca 19. stoletja.«

Talilni jašek, ki je deloma ohranjen, ima pravokoten presek, visok je tri metre in ima v spodnjem, talilnem delu obliko sklede. Vidni sta dve odprtini, skozi kateri so z mehovi vpihovali zrak. Način pogona ni znan. V talilnem postopku so v desetih urah iz petsto kilogramov rude in osemsto kilogramov lesnega oglja pridobili do dvesto kilogramov težkega volka. Zaradi nizke vsebnosti ogljika so ga lahko predelali v mehko in dobro varilno kovno železo, ki je bilo primerno prav za kovanje žebljev, še pojasnjuje. Peč naj bi opustili, ko so nižje v Kropi zgradili Zgornjo in Spodnjo fužino.

Kot še pove, poimenovanje slovenska peč izhaja iz pisnih omemb v arhivskih virih 16. stoletja, s tem imenom pa so takratni železarji opisovali avtohtone talilne peči v primerjavi z drugimi tipi talilnih peči, ki so jih sočasno uporabljali na Kranjskem, Koroškem in v severni Italiji – nemške peči ter laške ali brescianske peči. Slovenske peči se sicer v virih omenjajo še v Radovni, Kamni Gorici, Kolnici in Železnikih.

Tehniški spomenik so zaščitili s stavbo

Postopek odkopa, dokumentiranja in zaščite Slovenske peči v Kropi je po odkritju v skladu s takratnimi uveljavljenimi in predpisanimi standardi izvedel Tehniški muzej Slovenije oziroma njegov ravnatelj, profesor Franjo Baš, ki je odkritje Slovenske peči uvrstil na področje t. i. industrijske arheologije, še povedo v kovaškem muzeju.

Zaščita arheoloških ostankov Slovenske peči je bila značilen primer Baševega prepričanja o potrebi varovanja tehniške dediščine in situ oziroma na kraju njenega nastanka. Pri fizični izvedbi odkopa in zaščite Slovenske peči so z veliko zavzetostjo pomagali odborniki Kovaškega muzeja, vodstvo tovarne Plamen in predstavniki Občine Kropa. Redke primerke ohranjene žlindre je na Metalurškem inštitutu v Ljubljani analiziral inženir Ciril Rekar, predsednik Tehniškega muzeja Slovenije in predstojnik Metalurškega inštituta v Ljubljani (danes Inštitut za kovinske materiale in tehnologije). Leta 1954 je bil tehniški spomenik Slovenska peč zaščiten z zavarovalno stavbo. Javnosti je bil predan na slovesnosti 3. oktobra 1954 v okviru prireditev tedna muzejev, ki so se je udeležili mnogi tehniški strokovnjaki, muzealci in akademiki. Ob tej priložnosti je v zbirki vodnikov Tehniškega muzeja Slovenije izšla tudi knjižica Slovenska peč avtorjev Franja Baša in Cirila Rekarja.

Zanimanja za ogled je vedno več

Zanimanje za ogled Slovenske peči je bilo v preteklih desetletjih glede na pomen spomenika premajhno, z izjemo nekaterih slovenskih in tujih strokovnjakov, ki raziskujejo antično in srednjeveško železarstvo, ugotavljajo v Kovaškem muzeju, a dodajajo, da je v zadnjem obdobju vendarle vse več tudi povpraševanja za ogled Slovenske peči v zvezi z organizacijo tehniških dni na osnovnih šolah ter z ekskurzijami tehniških srednjih šol oziroma skupin študentov tehniških, naravoslovnih in družboslovnih smeri v Kropo. »V Kovaškem muzeju si v okviru načrtovane prenove Klinarjeve hiše in stalne razstave želimo na sodoben in privlačen način predstaviti tudi teme, povezane z začetki železarstva v Kropi: v tej smeri razmišljamo o digitalizaciji arheoloških ostankov Slovenske peči v Kropi, ki bo med drugim lahko tudi v pomoč strokovnjakom metalurgom in arheologom za razjasnitev mnogih nepojasnjenih vprašanj, povezanih s časom nastanka in načinom delovanja ohranjene talilne peči v Kropi,« je ob koncu poudarila Saša Florjančič.