Ljudje garajo, in to s srcem

Pogovor z Urošem Ponikvarjem, vodjo tekmovanja v teku na smučeh na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Planici

Planica – Uroš Ponikvar je lani jeseni postal predsednik komiteja za tek na smučeh pri Mednarodni smučarski zvezi. Na najpomembnejšem položaju v svetu tega športa je nasledil Norvežana Vegarda Ulvanga. Ljubljančan v teku na smučeh deluje skorajda celo življenje. Z njim smo se pogovarjali v nedeljo, ko je pravilno napovedal tudi zmagovalca sredinega teka na 15 kilometrov v prosti tehniki – da to ne bo Norvežan Johannes Hosflot Klabo, ampak njegov rojak Simen Hegstad Krüger, kralj tekov na razdaljah letošnje Planice.

Naj začneva z dosedanjo oceno prvenstva v tekaškem delu z vidika organizacije. Kako ste zadovoljni?

Najhujši del je za nami. Sprint, ekipni sprint in skiatlon so zares zahtevni formati. Obrnilo se je tudi vreme, tako da tako velikih izzivov, kot smo jih imeli v prvem tednu, ne pričakujem več. S strani ekip za zdaj nisem prejel nič drugega kot zahvale in pohvale. Moram reči, da sem izredno zadovoljen in ponosen na delo svoje ekipe, ki se je izkazala ne samo v sami pripravi tekaškega dela, ampak tudi širše. Ljudje garajo, in to s srcem. Ko sem vprašal vodjo tekmovanja iz Val di Fiemmeja, ki bo tudi gostil naslednje olimpijske igre, ali bi se nam pridružil, je bil presrečen. Prišel je kot prostovoljec. Danes se je poslovil z zapisom vodji prog, ali bi lahko povabil našo ekipo med olimpijskimi igrami, da jim pomagamo.

Proga je težka, predvsem v sprintu smo videli tudi kar nekaj padcev. Je bilo kaj pripomb?

Mediji zelo radi iščejo zgodbe. Žal je na splošno tako, da nesreče, nezgode, negativne izjave povečujejo branost, česar sicer ne razumem, a tako očitno je. Dejstvo je, da gre za šport v naravi, odvisni smo od vremenskih pogojev. Temperature so bile v prvih tekmovalnih dneh spomladanske, sneg je vseboval malo vlage. So bila vprašanja, zakaj nismo solili. Da soliš in da ne narediš velike škode, morajo biti pravi pogoji. Mislim, da smo se že leta 2019 izkazali, da stvarem znamo streči, ko smo tukaj rešili nemogoče tekmovanje za svetovni pokal. Daleč od tega, da vemo vse. S seboj smo imeli precej vrhunskih strokovnjakov. Konec koncev je tudi tako, da ko enkrat delaš tekmovanje, ko gre zares, si odvisen tudi od žirije. Kot vodja tekmovanja sicer rečem, da bi naredil tako, končna odločitev je odločitev žirije, kjer imam en glas od šestih. Velikokrat je ta glas prevladal, kdaj pa tudi ne.

Krog, dolg sedem kilometrov in pol, ste morali speljati na relativno majhnem območju. Zagotovo je tudi to vplivalo na težavnost, sploh spustov?

Res je. To je pripomoglo k temu, da so spusti zahtevni. Naredil sem že veliko prog. Verjamem, da če so spusti zahtevni, tehnični, se izniči tudi prednost, ki jo ima nekdo zaradi smuči. Znati moraš tudi dobro smučati, ne samo imeti vrhunskih smuči, ki pa danes delajo izjemno razliko med tekmovalci – v škodo tistih nacij, ki jih tekaška industrija čisla manj kot druge. Svetovni prvak je na tej progi res najboljši. Morda še zanimivost: pogovarjal sem se tudi s tekači s Haitija, iz Mehike, Irana …, torej držav, ki v teku na smučeh niso v ospredju, in so me presenetili z odgovori, da so tako vzponi kot spusti super. Zelo jim je všeč tudi ambient.

Planiška kulisa je zares izjemna.

Kulisa je čudovita. Vsakič znova sem prevzet, ko pogledam Ponco in Jalovec. Tega nikjer doslej nisem videl, čeprav mislim, da bi v Canmoru v Kanadi tudi moralo biti nekaj takega, a tam še nisem bil. Režiser televizijskih prenosov mi je dejal, da mu je všeč, ker je toliko različnih ambientov. Če se spustiš navzdol, prideš skozi gozd na travnik, vzpenjaš se pod gore ... Kadri so odlični. Pomembna je tudi predstavitev naše lepe doline. Smučarski tek za televizijske gledalce morda ni tako zanimiv kot kakšni drugi športi. Kulisa je ena izmed naših kvalitet.

Prvenstvo je doma. Ste morda zato progo naredili kaj bolj po okusu slovenskih tekmovalcev?

Planica je kandidirala že za organizacijo svetovnega prvenstva za leto 2017, projekt se je začel že nekaj let prej. Prvič je bila v Planici tekma svetovnega pokala leta 2016. Svetovno prvenstvo dobiš tudi na osnovi tega, da prepričaš srenjo v komitejih Mednarodne smučarske zveze, da si ga zaslužiš, da bo to res dobro prvenstvo. Če bi na primer naredili progo v Ratečah in jim to ponudili, bi se nam smejali. Brez zamere, a tako je. Vprašanje številka dve pa je, kaj je primerna proga za naše tekače. Dokler je tekla Anamarija Lampič, je bilo to nekaj, sedaj je nekaj drugega, če bi tekla še Vesna Fabjan, bi bilo nekaj tretjega. Načrtovati to na dolgi rok je zelo težko. Ko sem na primer delal proge za svetovno prvenstvo leta 2013 v Val di Fiemmeju, se mi ni zgodilo, da bi prišel kakšen Italijan in karkoli vprašal, želel vplivati na konfiguracijo. V Oberstdorfu prav tako. Nikoli ni nihče želel vplivati, saj je to dvorezen meč.

Vaš pogled na tek na smučeh v Sloveniji? Smo ga Slovenci vzeli za svojega?

Slovenci so tek na smučeh vzeli za svojega. Če pridete ob lepi nedelji v Planico, je množica tekačev lep dokaz za to. Morda je to priložnost treba izkoristiti, da bi otroke, ljudi privabili tudi v tekmovalni tek na smučeh. Uspelo nam jih je privabiti v organizacijo svetovnega prvenstva. Morate vedeti, da pomagajo tudi takšni, ki se s tekom niso nikoli ukvarjali. Potem je možno, da bi pripeljali tudi otroke. S panožnim centrom, kot je Planica, so določene stvari že mogoče. To so potrebni, ne pa tudi zadostni pogoji. Menim, da se bo treba zelo usesti in pogledati, kaj pravzaprav počnemo v okviru struktur, ki na zvezi vodijo tek. Graditi je treba na tem, kar smo sedaj dosegli. Tek na smučeh zagotovo ima prihodnost tudi v Sloveniji. Spomnim se, ko sem kot mlad, nadobuden ljubitelj teka sedel na sestanku našega kluba. Moj nekdanji trener Lado Rovšnik je rekel, da tukaj sedimo zato, da bo enkrat Slovenec zmagal v svetovnem pokalu. Takrat se je to slišalo neverjetno. Že kar nekaj Slovenk je, ki jim je to uspelo.