Ženske na pohodu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 4. marec 2023 / 09:44

Ženske so bile v prvi polovici 20. stoletja še izrazito podrejene moškim. V drugi polovici se je začela njihova emancipacija, ki se v 21. stoletju nadaljuje. O tem pričajo tudi evropske nagrade za film Babičino seksualno življenje …

Babičino seksualno življenje

Film Babičino seksualno življenje (Granny's sexual life) je decembra 2022 prejel evropsko filmsko nagrado za najboljši kratki film. Pred tem je bil z glavno na­grado nagrajen na 52. filmskem festivalu v finskem mestu Tampere in z na­grado za najboljši animirani film v tekmovalni kategoriji evropskih filmov na mednarodnem festivalu kratkega filma Go Short na Nizozemskem. Za najboljši film je bil razglašen tudi na festivalu animiranega filma FAB v Berlinu. Pred dnevi (24. februarja 2023) pa smo izvedeli, da je v svoji kategoriji dobil še najvišjo francosko filmsko nagrado cezar. Glavna avtorica filma je režiserka Urška Djukić. Ta pa ob vsaki nagradi za njen film poudari dejstvo, da je glavni navdih za scenarij dobila v knjigah Milene Miklavčič pod skupnim naslovom Ogenj, rit in kače niso igrače. O tem je za Gorenjski glas povedala: »Ta knjiga je prva antropološka raziskava zgodovine intimnih odnosov na Slovenskem. Glede na odzive, ki jih film že sedaj dobiva od festivalskih selektorjev, je njena vsebina pomembna za cel svet. Pretresena ob branju sem takoj vedela, da je to ena pomembnejših tem, ki jih razkriva 21. stoletje. To je namreč naša polpretekla zgodovina, ki je ponekod še kako živa. To se vidi ob pospešeni rasti konservativnih idej, ki smo ji priča danes po svetu in včasih tudi doma. Vsake toliko se tudi pri nas, v okolju, ki naj bi enakopravnost spolov že doseglo, najde kak moški z avtoritarno strukturo osebnosti, ki mu v javnosti uide kakšna seksistična izjava o manjvrednosti žensk. To kaže na močne komplekse, ki jih, morda prav zaradi zgodovine, opisane v knjigi Milene Miklavčič, nekaterim ljudem žal še vedno ni uspelo preseči.« Tu velja ne nazadnje poudariti dejstvo, da je Milena Miklavčič prve zapise na temo spolnega življenja naših babic objavila v Gorenjskem glasu in Žirovskem občasniku. Tako imamo lahko ta visoka mednarodna priznanja nekoliko tudi za svoja.

Žensko telo kot vojno območje

Knjige Milene Miklavčič in film Urške Djukić po svoje pričajo o sociološkem dejstvu, da je (bilo) žensko telo prizorišče boja za moško prevlado v družbi. Pred kratkim je izšel slovenski prevod knjige Nevidna ženska in druge zgodbe, v kateri se avtorica, hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić, z različnih perspektiv dotika vprašanja ženskega telesa in njenega staranja. Na vprašanje, ali je žensko telo še vedno »vojno območje«, pisateljica odgovarja: »Da, vedno. Ženske imajo sposobnost rojevanja: ženska rojeva vojake, nacijo, državljane. Ima sposobnost obnavljanja družbe s svojim lastnim telesom, te moči politika noče pustiti samo v njenih rokah. Politika nam ne bo nikoli brezplačno dala pravice do samoodločanja, moramo si jo izboriti. Boj dojemam kot neprekinjen in brez konca – konca ne more biti, na žalost. Korak nazaj je vedno mogoč in ženske morajo o tem voditi račune, nenehno opozarjati. Poglejte samo Poljsko – saj ni treba iti tako daleč, kot je Amerika. Konservativne silnice čutijo, da je zdaj njihov trenutek, in napenjajo vse moči, da bi naredili korak nazaj. Je pa zanimivo, da se to dogaja v nekdanjih socialističnih državah.« (Iz intervjuja Ane Jurc s pisateljico na MMC RTV SLO)

Begunke iz Ukrajine

Vojna v Ukrajini, največja po drugi svetovni vojni v Evropi, poteka tako, da so njene žrtve tudi ženske in otroci. Vojna je po svoji naravi izkazovanje moške moči, ženske in otroci so tudi v tem oziru predvsem žrtve. Iz statistike prvega leta vojne v Ukrajini izvemo, da je moralo svoje domov zapustiti skoraj 15 milijonov držav­ljanov, od tega jih je osem milijonov odšlo v tujino, največ je med njimi žensk in otrok. V Slovenijo se jih je zateklo le dobrih osem tisoč. Med njimi je tudi 37-letna frizerka Ana iz Odese, ki je z možem in štirimi otroki v Slovenijo prišla marca 2022. »Najmlajša je bila takrat stara eno leto. Opazila sem, da se igra tako, da oponaša zvok sirene. Možu sem rekla, tukaj ne moremo več ostati, srce se mi je trgalo … Nekatere družine so ostale tam. Pravijo, da naj se vrnemo. Sami so se navadili na zračne alarme. Kadar se pogovarjam z njimi in zaslišim alarm po telefonu, kar zmrznem, oni pa so že čisto ravnodušni. Za svoje otroke ne želim, da bi znali po zvoku razlikovati, katera raketa leti. Včasih smo se pogovarjali o modnih smernicah, katere barve so v modi, zdaj pa se žal pogovarjajo o vrstah raket. To je grozno.« (Vir: članek Ksenije Tratnik na MMC RTV SLO) Ja, vse to je grozno. To je vojna in ženske po svoje sodelujejo v njej. Ne nazadnje je tudi Ukrajina ženskega spola …