Pristanek na psihiatriji

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 2. marec 2023 / 12:20

Herminina naglavna ruta, 2. del

»Pisalo se je leto 1979, bilo je ravno pred velikonočnimi prazniki, ki jih pri nas sicer nismo praznovali, smo pa zmeraj jedli trgovinsko potico. 'Jakob je prišel pote, da te odpelje k sebi domov!' mi je rekel ata. Z odprtimi usti sem zijala vanj. 'Kaj se mu meša?!'«

Hermina nadaljuje: »Moja usoda je bila z dogovorom med starši in Jakobom zapečatena. Ni bilo več nobenega izhoda! V vasi, v kateri smo živeli, so vrstnice že nosile 'vroče hlačke', kupljene v Trstu, same, brez spremstva, obiskovale plese, mene pa so prodali kot kos mesa!«

Četudi se je med najinim pogovorom počutila rahlo zmedeno, z besedami je težko oblikovala misli in stavke, sem z nemalo potrpežljivosti vseeno izvedela, kaj je sledilo.

Preden je nadaljevala, se je še enkrat opravičila, da jo včasih odnese, da ne ve, kje je in kaj reči. Krive pa so tablete, ki jih jemlje.

»Spominjam se, da so mi tisti dan noge tičale v premajhnih čevljih, saj nisem imela denarja, da bi si kupila nove. Bila sem zelo utrujena, saj sem bila na 'šihtu' 16 ur. 'Pospravi svoje stvari, pa da te ne vidim več!' je zasikala mama. Moškemu, ki je prišel pome, je bilo kar malo nerodno. 'Z očetom sva bila soborca. Le da sem bil jaz kurirček on pa komisar!' mi je začel razlagati Jakob, medtem ko me je požiral z očmi.

V glavi sem hitro izračunala. Moral je biti starejši od petdeset let! Prvič v življenju sem se zjokala, padla sem na kolena in starše v solzah prosila, naj mi tega ne storijo. Ata mi je prisolil klofuto, mama pa me je začela zmerjati z izmečkom, ki ji je uničil življenje.

'Če te ne bo ubogala, s kolom po njej!' je Jakobu zaukazal ata, preden sva odšla iz hiše. To je bilo zadnjič, da sem prestopila domači prag.

Poročila sva se čez dva meseca, enkrat sredi tedna. Do poroke sem spala v hiši, na divanu. Niti dotaknil se me ni. Od mene je pričakoval, da bom takšna, kot je bila njegova pokojna mama. Na njegov ukaz sem začela nositi tudi ruto, ki je pred tem nisem. V hlevu je imel kravo, bika, dva prašiča in kakšnih deset kokoši. Za živali sem morala sama skrbeti, kajti on je večino dneva prespal. Ponoči je pogosto kolovratil naokoli, se pogovarjal sam s seboj. Včasih je vzel puško in šel v gozd streljat srnjad ali zajce. Ne bi mi bilo hudega, če se ob polni luni ne bi napil. Takrat pa je postal zelo nasilen do mene. Spominjam se, kako se je nekoč spravil na Murija, črnega mešančka, na katerega sem se zelo navezala. Obesil ga je na drevo in potem je z nožem zabadal v njegovo trzajoče telo, še potem ko je že nehal cviliti. V pijanosti sva imela tudi prve spolne odnose. Bilo je grozljivo, saj je trajalo skoraj vso noč, preden mu je uspelo. A ko mu je, je pokleknil zraven postelje in začel jokati. Ker dolgo nisem zanosila, sem upala, da sem varna. Otrok nisem hotela imeti. Kdo pri zdravi pameti bi jih rojeval v takšen svet, kot je bil ta, v katerem sem živela?

Nekoč pa se mu je vendarle posrečilo. Na nosečnost nisem niti pomislila, saj sem po vsakem odnosu še nekaj časa krvavela, ker je bil v svoji nemoči zelo nasilen in me je vsakokrat poškodoval. Koliko in kako, sicer ne vem, saj nisem obiskovala ne zdravnika ne ginekologa. Živela sva toliko na samem, da bližnji sosed, četudi bi hotel, ni slišal mojih nočnih krikov.

Spominjam se, da je bila prva misel, ko sem ugotovila, kaj je z menoj, ta, da grem delat splav. Otroka sem sovražila, še preden sem ga držala v naročju. Bila pa sem neuka, pojma nisem imela, kaj naj storim s svojim telesom, da se bom rešila vsiljivca! Mož je gledal name kot na brejo kravo. Vedel je, da mora biti takrat, ko pride čas, nekdo pri meni. Jaz tega nisem vedela. Ko mi je odtekla voda, je stekel po soseda, ki je imel avto, da me je odpeljal v porodnišnico. Imela sem hude popadke, a se mi je zdelo, da jih sploh ne čutim. Zdravnik, ki me je sprejel, je bil prijazen do mene. O, kako sem mu bila hvaležna! Tudi babica, ki se je vrtela okoli mene, se je smehljala. Ves čas sem se ji opravičevala za nevšečnosti, ki sem ji jih povzročila. Sin se je rodil šele čez dvanajst ur.

Nič nisem čutila, ko so mi ga položili v naročje. To, da mi je vseeno, so hitro opazili. Nekoč so me vprašali, ali bi ga dala v posvojitev. 'Bom Jakoba vprašala,' sem odgovorila. A je nekaj mencal, da bo razmislil, zato sva otroka odnesla domov. Skrbela sem zanj, kakor sem vedela in znala. Ko je bil star tri leta, je Jakob umrl. Sosedje so ga našli ob gozdni poti. Menda mu je voda zalila srce. Ker ni bil veren, so ga samo zagrebli. Nič nisem jokala. Sin je začel obiskovati osnovno šolo. Nikoli nisem šla na govorilne ure, ker me ni nič zanimalo. A je bil menda priden otrok. Doma sva bila tiho, on za knjigami, jaz v hlevu. Skuhala sem mu kosilo, to pa je bilo tudi vse.

Ko se je preselil v internat, sem ga začela pogrešati. Vedno pogosteje sem imela napade strahu in tesnobe. Zdelo se mi je, da se mi meša. Sosed me je odpeljal v psihiatrično bolnišnico, kjer sem ostala tri mesece. Sin me je redno obiskoval. Sedela sva v avli, največkrat sem bila kar tiho. Nikoli se me ni dotaknil, pa tudi jaz se ga nisem. Po tihem sem ga vseeno občudovala, saj se mi je zdel zelo pameten. Hkrati sem živela pa bila tudi mrtva. Ničesar nisem čutila. Ne bolečine, ne žalosti, ne veselja. Če je bila juha vroča, sem jo pojedla, če je bila hladna, pa prav tako. V meni je bilo vse prazno. Trpali so me z zdravili, da sem bila podobna rastlini, in ne živemu bitju. Edino, za kar me je skrbelo, so bile moje živali. Upala sem, da sosed dobro skrbi zanje.

Stara sem bila komaj malo čez štirideset, počutila pa sem se kot starka. In z neurejenimi sivimi lasmi sem bila tudi videti kot starka.«

(Konec prihodnjič)