Po čem pa je dišalo iz vaše kuhinje

Pretekli teden sem sklenila sedemdnevni kulinarični krog. »Manija« se je začela že v petek, ko sem pri Nejcu stopila v kuhinjo in je vame udaril slasten vonj po linških piškotih, ki sva se jih dve uri kasneje najedla skoraj do slabosti in sem si na smrt prisegla, da »cukra« naslednjih nekaj dni niti pogledam ne. Pa je prišla sončna sobota in me je Nejc povabil na grad Strmol, kjer sva se, kaj pa drugega, spet sladkala s čokoladno tortico »za s seboj« in potem slabo vest pomirila z dvournim rolanjem po Cerkljanskih vasicah.

Nedelja je kajpak dan za obilno nedeljsko kosilo. S sladico. Ki je tokrat priromala na mizo v obliki čokoladne rulade s smetano in višnjami – take schwarzwaldske. Pred njo sem, sicer brez večjega uspeha, želela domačim »prodati« zdravo ajdovo kašo z jurčki, meso v česnovi omaki ter polno skledo zelja s korenjem, a so vsi oči neprestano upirali le v sladico na pultu, ki je uživala čezmerno pozornost.

Ponedeljek je dan za rezance. Za domačo pašto me je že pred časom navdušila prijateljica Pia, ki se je vrgla v testeninsko ustvarjanje in mi zdaj redno pošilja slike lično izdelanih raviolov, jajčnih rezancev in tortelinov na sto in en način. V ponedeljek pa mi je na najinem tedenskem »čveku« na poti proti Kriški gori predala še nekaj nasvetov in tako sem takoj izbrskala stari strojček za testenine, zamesila testo za jajčne rezance in še eno zeleno z blitvo in se lotila valjanja. Isti dan je mama domov prinesla še čokoladne rezance, ki jim prav gotovo ne uide vaniljeva omaka z jagodami – pa smo tako spet končali pri sladici.

V torek je iz pečice zadišal rižev narastek s skuto in jabolki, sreda je bil dan za domačo granolo – to so tisti hrustljavi kosmiči, ki jih lahko za zajtrk prelijete z jogurtom ali mlekom in so nadvse zdrav začetek dneva, če vanje zamešate paleto žit, oreškov, semen in suhega sadja, jih pokapate s stopljenim medom in malo masla in za 15 minut potisnete v pečico. V četrtek pa je zadišalo po Trubarjevem hlebcu, ki je tako ponosno sklenil sedemdnevni krog.

Krivdo za včasih čezmerno zadovoljno mlaskanje torej odkrito prevzemam na svoja ramena, a hkrati težko rečem, da sem za to ujela kakršno koli pritožbo. Mogoče me bo očitanje doletelo, ko se bo kdo od domačih le opogumil stopiti na tehtnico ali pa bom sama zgroženo opazovala odpet gumb na tesnih kavbojkah. A se ne »sekiram« (ne še). Kuhanje mi daje veselje in zadovoljstvo, ko blaženi obrazi zahtevnih domačih jedcev odražajo uspešen kuharski izkupiček.