Znova misli tudi na zlato
Nika Križnar je po slabših rezultatih izpustila nekaj tekem svetovnega pokala in se na vrhunec sezone pripravljala s klubskim trenerjem tudi v Žireh. Z njo smo se pogovarjali teden dni pred svetovnim prvenstvom. Zlata medalja je znova v njenih mislih.
Kranj – Nika Križnar je bila pred dvema sezonama zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v smučarskih skokih. Lani je bila druga. Trenutno je v skupnem seštevku na osmem mestu. Na dveh tekmah je bila tretja. Po neuspešnem nastopu je v začetku februarja predčasno zapustila Willingen, nato izpustila še Hinzenbach in Rasnov. V kakšni pripravljenosti bo 22-letnica iz Delnic v Poljanski dolini, ki živi na Mlaki pri Kranju, prišla v Planico, je največje vprašanje. Na prvenstvu v Oberstdorfu pred dvema letoma je bila na veliki skakalnici tretja.
Kaj se je dogajalo v preteklih tednih?
Ukvarjala sem se s svojimi občutki, čustvi, ta so pri meni zelo močna – po mamici. V takšni situaciji sem bila prvič. Ko si enkrat stalno v deseterici, nato pa padeš pod te rezultate, ni lahko. Slabi skoki mi niso šli iz glave, tako da sem si vzela čas zase, da sem predelala stvari, se umirila in osredotočila na svetovno prvenstvo.
Torej ste na pravi poti?
Časa, da bi pridobila nazaj prave občutke, ni bilo veliko, mislim pa, da sem na pravi poti. Vrnila sem se na osnove, na domači teren – v Žiri h klubskemu trenerju v SSK Norica Žiri Jerneju Kumru, ki mi zelo pomaga, si je vzel čas za vsak trening. Izvedla sva jih tudi na manjši, 60-metrski skakalnici, nato pa nadaljevala na skakalnici v Kranju. Vesela sem, da sem se umaknila s tekmovanj in šla po pomoč k svojemu klubskemu trenerju. Kažem boljše skoke. Našla sem tudi svoj pravi počep in verjamem, da bom tudi sproščenost.
So se cilji za Planico zato kaj spremenili?
Največji cilj je, da bi ekipa delovala dobro, potem pa so šele moji osebni cilji. Če sem iskrena, mi je zlata medalja v Hinterzartnu zaradi slabših skokov na tekmi že malo ušla iz glave. Sami skoki na treningih pa so bili vrhunski, za zmago. Velikokrat sva se s trenerjem pogovarjala o nekakšni blokadi, ki je morala biti med treningom in tekmo. Upam, da je v Planici ne bo. Želim si skočiti na stopničke. Zlata medalja mi še manjka.
Kdo pa je bil v tem času vaš »psiholog«?
Zagotovo moj fant. On me spodbuja, motivira. Skupaj sva predelala veliko stvari.
Na katero tekmo v Planici več stavite?
Obe skakalnici zelo dobro poznamo. Sama imam raje srednjo skakalnico, ker mi na veliki še ni uspelo preskočiti 125 metrov. Kot da bi bila tam luknja, gledam eno in isto točko, v katero me posrka.
V zadnjem času niste tekmovali. Bodo zato že skoki na treningu toliko pomembnejši za samozavest?
Vedno me najbolj pomiri prav dober skok na treningu, ki me motivira za naprej. Če na treningu ne skačem dobro, občutki ne gredo v pravo smer. In če potem še v kvalifikacijah skočim med najboljših pet, je to še dodaten zagon.
Bo domače prvenstvo dodatna spodbuda ali breme?
Dodatna spodbuda. Komaj čakam, da se začne. Dekleta smo si vedno želela imeti tekmo v Planici – in to se bo sedaj uresničilo. Upam, da ne bo to samo enkrat in da bomo tudi v prihodnjih letih imele priložnost tekmovati v Planici.