Človek je v svojem bistvu romar

Hoja daje največji čar odkrivanju novih kotičkov, saj je nepozabno v novi kraj priti peš, pravi Petra Nastran z Rudna pri Železnikih, ki ima za seboj ogromno prehojenih kilometrov. Romala je v znameniti španski Santiago in prehodila dobršen del Slovenske Jakobove poti. Vse skupaj pa se je začelo, ko jo je pot »poklicala« na svojo 150 kilometrov dolgo gorenjsko vejo od Ljubljane do Svetih Višarij ...

Petra Nastran z Rudna pri Železnikih prosti čas najraje namenja odkrivanju novih krajev – če se le da, peš. V zadnjih šestih letih je prehodila ogromno kilometrov: preromala je znamenito, osemsto kilometrov dolgo Jakobovo pot oz. Camino do Santiago v Španiji ter tri od štirih vej Jakobove poti po Sloveniji: gorenjsko, dolenjsko in primorsko, ki skupaj merijo okoli 450 kilometrov. V zadnjih letih je tujina ne mika več toliko, raje ubere poti po Sloveniji. »Na dveh nogah drugače spoznaš okolico, opaziš več, kot bi sicer. Hodiš blizu doma in spoznavaš lepote naše države. To me zelo napolni, sem v stiku z naravo in s seboj. Zame je to zelo dragoceno,« pravi Petra, ki ji je zelo ljub citat nemškega pisatelja Goetheja: »Le kjer si bil peš, si bil zares.« Slovensko Jakobovo pot ta čas predstavlja na potopisnih večerih. Mi smo Petri nedavno prisluhnili v knjižnici v Medvodah, naslednje predavanje na Gorenjskem pa bo imela 24. februarja v Dvorcu Visoko.

Pot jo je klicala

Skoraj mesec dolga pot do Santiaga, na katero se je odpravila leta 2018, je Petri spremenila življenje. »Pred odhodom sem prebrala, da obstaja življenje pred in po Caminu. In to drži.« Na svojo prvo Jakobovo romarsko pot se je podala leto poprej – v Sloveniji; prehodila je skoraj 150 kilometrov dolgo gorenjsko vejo. »Jakobove poti potekajo v vseh evropskih državah, povsod v smeri od vzhoda proti zahodu, torej proti Santiagu de Compostela, kjer naj bi bil pokopan apostol Jakob.« Zakaj se je sama odpravila na svoje prve romarske poti, Petra ne ve točno. »Pot me je klicala. Ne vem točno, zakaj, a morala sem iti, da mi je sama povedala razlog za klic. Hoja je tudi enostaven način za sprostitev telesa in duha ter umik od vsakdanjosti. Največji čar ima samotna hoja.«

Gorenjsko Jakobovo pot, ki poteka od Ljubljane do Sv. Višarij, je prehodila spomladi 2017. V pomoč ji je bil vodnik Marjete in Metodija Riglerja, ustanoviteljev Društva prijateljev poti Sv. Jakoba v Sloveniji. Pri društvu je možno dobiti tudi knjižico za zbiranje žigov na romarskih poteh, ki jih označujejo rumene puščice in školjke. Petra je gorenjsko pot prehodila v petih dneh, čeprav ugotavlja, da bi bilo bolje, da bi si vzela dan več. Povprečno je prehodila 25–30 kilometrov na dan, a je pot tudi zelo hribovita (obsega kar 5200 metrov vzponov) in posledično naporna.

Prva etapa je najtežja

Prva etapa od Jakobove cerkve v Ljubljani do Škofje Loke je po Petrinih besedah najtežja. »Dolga je več kot 30 kilometrov in ima zelo veliko višinske razlike.« Petra se je napotila po gozdnih poteh čez Rožnik do Stanežič (obstaja tudi različica poti po ulicah oz. po Celovški cesti), na Sv. Jakoba, Katarino oz. Topol nad Medvodami in preko doline Ločnice pod Osolnikom v Škofjo Loko. Nekateri to etapo razdelijo na dva dela in prenočijo na Katarini. Petra je na poti proti Škofji Loki že skoraj obupala, a je nato ob idiličnem pogledu na to srednjeveško mesto v spomladanski podobi hitro pozabila na napore. Prva etapa ponuja tudi čudovite razglede na Sorško polje, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Manj, a še vedno naporna je bila tudi druga etapa iz Škofje Loke skozi Zgornjo Besnico na Brezje. »Od Brezij naprej je nato vse do Trbiža in Žabnic pot ravninska. Glede prenočišč na gorenjski poti ni težav, sploh od Brezij naprej, kjer je bolj turistično območje. Sama sem vsa prenočišča rezervirala vnaprej, je pa na Slovenski Jakobovi poti vseeno to nekoliko večji izziv kot na španskem Caminu, kjer imajo organizirana romarska prenočišča – alberge. Prav tako se je treba vnaprej pozanimati, kje in kdaj so odprte trgovine, da ne bi sredi poti ostal brez hrane in pijače,« je svetovala Petra.

Santiago slovenske poti

Tretji dan jo je v jutru očarala Radovljica, nato jo je čakala le še hoja do Bleda. »Včasih je dobro imeti kakšno krajšo turo, da lahko uživaš, si vzameš čas za daljše kosilo in samo – si. Na Bled vedno rada pridem, peš pa je sploh nekaj posebnega.« Četrti dan jo je presenetila vas Grabče v občini Gorje. »Če ne bi hodila po Jakobovi poti, verjetno ne bi nikoli stopila tja. Gre za idilično vasico na začetku doline Radovne.« Prav dolina Radovne je Petri eden najljubših delov Slovenske Jakobove poti. »Hodiš po neokrnjeni naravi, v miru in tišini, na eni strani je Pokljuka, na drugi Mežakla.« Nadaljevala je proti Mojstrani in nato po kolesarski poti do Kranjske Gore mimo Zelencev do Trbiža in Žabnic, od koder je po približno dveh urah vzpona prišla do končne točke – zasnežene vasice Sv. Višarje. »Cilj je simbolično na gori. To je moj Santiago Slovenske Jakobove poti, vedno se rada vračam v to idilo.«

Glava težja od nahrbtnika

Petra se na tedenske pohodniške podvige po Sloveniji poda s 30-litrskim nahrbtnikom z najnujnejšimi potrebščinami, med katerimi so obvezno smrekovo hladilno mazilo za noge, obliži, pribor za oskrbo žuljev, brisača, nizki čevlji in sandali, milo, ki je isto za telo, lase in pranje oblačil … »V nahrbtniku je malo prostora. Pot je dobra učiteljica za odstranjevanje odvečnega. Je pa dejstvo, da je na poti včasih najbolj težka glava, ne nahrbtnik. Na poti si to, kar si, ne moreš pobegniti od sebe. Vsaka pot je tudi prispodoba za življenje. Človek je v svojem bistvu romar. Poleg fizične poti se dogaja tudi notranja pot oz. proces,« ugotavlja Petra.

Petra je potopisni večer pospremila tudi s fotografijami lepot narave, živalskega in rastlinskega sveta, arhitekturnih detajlov, starih hiš, mest …, ki jih je ovekovečila na poteh. Obiskovalce je »popeljala« tudi na Primorsko Jakobovo pot od Ljubljane do Trsta, ki jo je v petih dneh prehodila lani poleti, najbolj pa jo je navdušila Predjama z gradom. Leta 2020 je v sedmih dneh prehodila dolenjsko vejo Jakobove poti od Slovenske vasi v občini Brežice do Ljubljane. »Dolenjska pot je s svojo vinorodno pokrajino čisto drugačna kot gorenjska, skoraj eksotična za Gorenjko,« je Petra obujala spomine. Čaka jo še Štajerska veja; nanjo se je enkrat že odpravila, a ji ni bila naklonjena, saj se je zaradi ožuljenih stopal po dveh dneh morala vrniti domov.

»Na koncu vsake poti si hvaležen, da lahko hodiš, da imaš čas, da ti je bila pot naklonjena. Ceniš prijetne in manj prijetne stvari. Si tudi ponosen, da znaš prebroditi težave, kar ti pomaga v življenju. Vsako pot spremlja določena negotovost, zato pot uči tudi zaupanja. Sicer pa na pot greš zaradi poti, ne zaradi cilja. Na koncu se lahko pojavi celo razočaranje. Cilj je samo nov začetek,« je še poudarila.