Majhni in veliki otroci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 11. februar 2023 / 13:29

Glavni cilj starševstva je vzgoja otrok v samostojne osebnosti. V praksi to še bolj konkretno pomeni, da si starši odraščajočih otrok pogosto želimo, da otroci odrastejo, dobijo svoj poklic in se osamosvojijo. Večkrat staršem prav odleže, ko otrok pride do svojega kruha.

Toda kdaj in kako začeti vzgojo za samostojnost? Da bo otrok lahko, želel in smel oditi na svojo pot pravočasno, samostojno, z veseljem in z blagoslovom staršev, potrebuje dve nujnosti. Potrebuje občutek varnosti in potrebuje stik s staršema. To sta dve razvojno največji potrebi otroka. In najbolje je, če jih dobiva od spočetja naprej. Tako se bosta varnost in stik zapisala v vsako njegovo celico in v njegovo telo. Ko bo odraščajoči otrok imel v sebi občutek varnosti in ko bo čutil, da je s strani staršev zaželen, hoten in ljubljen, bo smelo iskal svojo življenjsko pot. Ne bo ga strah izzivov in pogumno bo reševal življenjske probleme, ki se mu bodo vozili kot po tekočem traku. Ja, tako je to. Vzgoja za samostojno pot se začne ob spočetju. Konkretno to pomeni: starša sta vesela novega življenja, veselita se novega otroka, mama ga doji, mu nudi nežnost, ga gleda v oči in mu s tem sporoča, da ga ima rada. V prvih treh letih se gradi mreža v možganih, le-ta pa je najbolj odvisna od odnosov, v katerih je otrok. Pri majhnem otroku nikoli ni preveč nežnosti, prisotnosti, božanja, pogovorov, smeha, igranja s starši. Recimo, da tega nudi več mama. Oče pa postavi strukturo, čas, red, spoštovanje. Majhen otrok nujno potrebuje veliko časa in zanimanja s strani staršev. Tako se bo otrok počutil varnega in se zavedal, da je ljubljen, hoten, zaželen, saj mu starša namenjata veliko časa. Zgodnja varnost in stik nas zaznamujeta za vse življenje.

V puberteti starši ponovimo vajo. Vendar več ko smo nudili časa, varnosti in stika v najnežnejših letih otroka, manj ga je treba v adolescenci. Mreža v možganih je narejena. Boljše ali slabše. Slabše, kot je, bolj jo bo otrok zahteval (sicer na neprimerne načine) izboljšati. Od staršev, seveda. Nekako po 21. letu lahko le še gledamo rezultate svojega dela. Tudi če nismo bili idealni, bodo odrasli otroci od nas še vedno želeli priznanja, poslušanja, zanimanja zanje. Bolj ko smo bili uspešni v vzgoji (več ko smo dali varnosti in stika), lažje bodo odšli svojo pot.

Eni bodo šli z nami na dopust, drugi ne. Sami odločajo, saj smo jih tako vzgojili. Z najstniki so dopusti lažji. Pomagajo kaj organizirati, svetujejo, starši se jim pustimo voditi, jih cenimo in občudujemo, ker marsikaj več vedo kot mi. Gledamo njihovo zaletavost in se malo nasmejimo. Vzdušja med nami so pa takšna, kot smo si jih ustvarili. Večjo vlogo imamo starši kot otroci – tudi če so že odrasli.