Strogi tunjiški župnik Jakob Razboršek
Tunjiške zgodbe (23)
Župnik Jaka je z vso vnemo preganjal tiste ženske, ki so se našemile v maškare. Za neodpustljiv greh je štel posebno tistim ženskam, ki so si upale preobleči v moške. Vse te »grešnice« so zapisane v farni kroniki.
Jaka je bil v tistih časih še relativno mlad. Zvečer v temi je rad pohajkoval po vasi in opazoval pa tudi dražil fante, ki so vasovali. Če so kje peli ponoči, je Jaka malo stran zavriskal in zavpil aufbiks, kar je pomenilo, da jih izziva na pretep, nato pa se je hitro umaknil in se skril. Župnik je vse tiste hiše, kamor so fantje hodili plesat, označil in zapisal kot »plesalske« hiše in zato tudi manj vredne. Vse te hiše in tudi fante, ki so plesali, je pridno vpisoval v svojo kroniko.
Po velikem požaru, ki je na veliko noč leta 1929 uničil celotno cerkveno ostrešje, ki je bilo tedaj še pokrito s hrastovimi skodlami, se je Jaka močno trudil, da se je cerkev v enem letu obnovila in pokrila z bakreno pločevino. Vse dneve, posebno še ob nedeljah, so bila organizirana velika dela. Jaka je delo nadzoroval in poimensko zapisoval v kroniko vse Tunjičane, kako so delali. O enih je zapisal, kako dobro malto so delali, druge pa je grajal, da samo postopajo okrog cerkve.
Razboršek pa je bil tudi vzoren čebelar in sadjar, o obojem je poučeval in navduševal svoje farane. V njegovem času je bilo v Tunjicah postavljenih kar nekaj čebelnjakov in posajenega veliko sadnega drevja. V letih službovanja Jakoba Razborška je kronika vzorno in čitljivo zapisana s tušem in se lahko prebere še danes. Tak je bil ta Jaka, o katerem so ljudje vedeli veliko povedati še dolgo po tem, ko ga ni bilo več v Tunjicah. Leta 1938 je bil premeščen v Britof pri Kranju. V Tunjice je prišel Komendčan Andrej Križman, ki pa ga je vojna kmalu spravila v Južno Ameriko. Za njim je bil kratek čas med vojno Janez Frančič, doma iz Šentjerneja. (Konec)