Od pradavnih časov do naših dni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. februar 2023 / 13:11

Tako velikega časovnega razpona v Snovanjih še nismo zajeli. Na eni strani sežemo v čas pred 4,6 milijarde let, ko je začela nastajati Zemlja, na drugi se ustavimo v našem času, pri Prešernovi nagradi za rojaka Hermana Gvardjančiča. Vmes pa naredimo postanek pred sto leti, ko je umrl Ivan Tavčar …

No, seveda, s tistimi 4,6 milijarde let malo pretiravam, a takrat se je dejansko začelo vse, kar na planetu, na katerem živimo, traja še danes. Strokovnjaki Prirodoslovnega muzeja Slovenije pa so v Cankarjevem domu postavili na ogled imenitno razstavo, ki prikazuje delček tistega, kar se je dogajalo na tem koščku planeta, ki danes sliši na ime Slovenija. In se še dogaja. In se še posebej izpostavlja tisto, kar z nam zaupanim delom Zemlje počnemo Slovenci. Sanja Jurca Avci, oblikovalka razstave: »Prostorsko je razstava organizirana tako, da se obiskovalec po uvodnem delu znajde 'v vrtincu sprememb', iz katerega vstopa v posamezna naravna okolja in se v vrtinec kar naprej vrača. Izhod z razstave je organiziran tako, da ima obiskovalec možnost izbirati, ali bo v prihodnje pomagal ohranjati naravo, planet in življenje na njem ali pa ga bo uničeval. Skozi zaokroženo izkušnjo in enotno podajanje razstavnih vsebin je izrazito oblikovana razstava za obiskovalce lahko berljiva.« Članek o razstavi je napisal doktor Jurij Kurillo, upokojeni zdravnik. Spoznali smo ga spomladi 2022, ko je s svojim prispevkom sodeloval v Ukrajinskih Snovanjih. Njegov oče je prišel v Slovenijo po prvi svetovni vojni, že takrat so morali iz Ukrajine nekateri bežati. Do usode te velike, a nesrečne države, iz katere naj bi pred poldrugim tisočletjem prišli tudi naši predniki, ne smemo (p)ostati ravnodušni.

Ta mesec bo že sto let, odkar je 19. februarja 1923 umrl pisatelj Ivan Tavčar. V Snovanjih smo mu namenili že veliko pozornosti. Leta 2011 kar trojna Snovanja, pred leti pa še dve posebni številki ob stoletnicah Cvetja v jeseni in Visoške kronike. To pot raziskujemo, kakšna so bila njegova zadnja leta, ko ga je pestila huda bolezen. Izvemo, kako je umrl, kakšen je bil njegov pogreb. Še posebej pa nas zanima njegovo izročilo.

Najbolj pa nas zanimajo dela akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča, ki prejme Prešernovo nagrado za svoj življenjski opus ravno v letu, ko bo dopolnil 80 let. Na njegovem domu v Gorenji vasi pri Retečah sta ga obiskala kolega Igor Kavčič in Tina Dokl, na naslednjih dveh straneh lahko preberete pogovor z njim. Sam pa se spominjam, kako sem ga obiskal pred 23 leti, marca 2000. Da bi ga opisal v takratnem biografskem podlistku, imenovanem Po ljudeh gor, po ljudeh dol. Že pred obiskom sem prebral njegovo izjavo: »Ne maram umetnosti, ki nastaja v mestu. Škofjeloška krajina je pravi 'akumulator', kdor je ne obvlada, mu pač omogoči prestop v kič. Do alpske, morske krajine nimam odnosa; v njih se izživim fizično, domačo doživljam lirično ustvarjalno. Slikam jo skozi vse leto: drugačna je ostra svetloba spomladi, čustveni premiki so drugačni jeseni in pozimi. Stalno sem v stiku, v 'dvoboju' s to mojo krajino. To neprestano menjavanje, preskakovanje je zame slikarstvo …«

V nadaljevanju sem pripisal: Že v katalogu /iz leta 1998/ sem videl, da so njegove krajine v primerjavi s tistimi, ki jih slikajo njegovi kolegi, najbolj ponotranjene, najmanj realistične, svojske, na prvi pogled nedopadljive, osvojijo te šele, ko se za to sam potrudiš in se jim odpreš. Tak je tudi njih avtor – na prvi pogled zadržan, ko se ti odpre, spoznaš človeka, ki je izjemno globoko navezan no okolje, v katerem živi. Spominja se starega očeta, ki je bil kmet. Kako je bil zaljubljen v svoje njive, s kakšno pobožnostjo se je v nedeljo sprehodil med njimi! Tako jih doživlja tudi njegov vnuk, čeprav ne kot kmet, ampak kot slikar. Hkrati z obžalovanjem ugotavlja, da se je pri večini kmetov ona prvinska navezanost izgubila. Kmetje s svojo zemljo ravnajo tako kot vsi drugi, komercialno. Drevesa posekajo, debla odpeljejo, vse drugo pa obleži, kakor je padlo, brez iluzij o tem, da mora biti ta kraj slej ko prej tudi lep. Navsezadnje je tako tudi v umetnosti; njena čustvena razsežnost je odrinjena na račun racionalne, tehnološke, komercialne … Gvardjančič sam poudarja, da v svojem slikanju ni načel nobene nove »velike teme«, v slikah skuša izpovedovati svojo intimno zgodbo. V njih poustvarja tisto, kar je objektivno izgubljeno, subjektivno pa je ohranjeno in povzdignjeno v njegovi ustvarjalni fantaziji. Tega ne počne po nekem teoremu, temveč zelo osebno, avtopoetično. Sam pravi, da je njegovo slikanje »grdo«. Z drugo besedo: noče biti dopadljiv, zato pa tem bolj prepričljiv. Slogovno sodi v okvir postmoderne, ki seveda ni neki enoten in zaključen slog, gre bolj za dobo po moderni, znotraj katere se uveljavljajo različne avtopoetike. In še: Herman Gvardjančič se je rodil 21. oktobra 1943 v Gorenji vasi - Retečah, kjer ves čas tudi živi. Njegovo ime in priimek posrečeno povzemata dvojnost njegovega porekla; ime bi lahko simbolično povzemalo bavarski rod Kuraltov, v katerega sega po materini strani, oče, ki je v te kraje »zašel« kot železničar, pa je s seboj prinesel primorski, romansko zasnovani priimek. Herman Gvardjančič je kljub temu najbolj žlahtni domorodec, kar jih premore njegova rodna vas; genius loci, dobri duh tega kraja je v njegovih slikah …

Naš planet, Ivan Tavčar, Herman Gvardjančič … Zanimiva kombinacija.