Tozon. Tomaž Tozon.

Priimek Tozon je znan širše slovensko. Mlajši bralci morda najprej pomislijo na Jerneja, pevca zasedbe Čuki, filmoljubi poznajo Miho, ki je kot direktor fotografije in snemalec sodeloval pri mnogih slovenskih filmih, starejši poznavalci glasbe so zagotovo slišali za Mirjam, glasbenico in organistko. Mirjam je bila njegova ljuba mati, o kateri govori z velikim spoštovanjem, Miha in Jernej sta dva izmed njegovih šestih otrok. Le eden in edini pa je Tozon. Tomaž Tozon.

V desetem nadstropju stolpnice v Podlubniku živi od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Otroštvo in mladost je preživljal v Ljubljani, na Dalmatinovi ulici, živeli so tik zraven RTV Slovenija. »Prav lahko bi pristal v Novi Gorici, tam sem imel možnost kupiti lepo in prostornejše stanovanje, kot je to, kjer z Zdenko živiva že 45 let, a me je nekako vleklo v Škofjo Loko.« Kolikšen je njegov prispevek h kulturnemu življenju srednjeveške lepotice, med drugim potrjuje tudi zlati grb tega mesta, ki ga je prejel leta 2000. Njegovi glasbeni uspehi so mnogokrat opisani in vsesplošno znani. Tomaž Tozon je vsestransko nadarjen in eden redkih, ki je deloval na področjih petja, skladanja, zborovodstva, produkcije, vodenja nekaj sto glasbenih srečanj, širjenja glasbe in druženja po Sloveniji in Evropi ter praktično celem svetu. »Bil sem na vseh celinah, med drugim v skoraj vseh evropskih državah, le v Angliji in Romuniji ne, tam je bil Slovenski oktet že prej,« se nasmehne.

Glasba je poslanstvo, a družina je prva

Glasba je za Tomaža poslanstvo. »Živel sem tri glasbena življenja, popolnoma samostojna, tako da bi bili lahko trije ljudje kar zadovoljni, če bi živeli enega od njih.« Zdenka Tozon je njegova žena, ob strani mu stoji v dobrem in slabem. »Imel sem nepopisno srečo, da sem spoznal žensko, ki je bila ves čas vključena v kroge, kjer sem deloval. Zdenka me skozi vse življenje spremlja tako rekoč vsak dan, ona je bila prisotna na vseh mojih vajah, ker je bila tudi izjemna sopranistka in sva uživala v tem dopolnjevanju. Imava štiri otroke: Urbana, Jerneja, Klemna in Uršo. S prvo ženo, ki mi je umrla, pa imam dva – Mirjam in Miho.« Pravi, da se je iz Ljubljane v Škofjo Loko, ko so bili otroci še majhni, pripeljal tudi po trikrat na dan, da je bil doma vsaj po eno uro. »Vedno sem živel po načelu, da ni treba, da si z nekom ves ljubi čas, ampak kadar si, da ga preživiš kvalitetno. Da živiš za družino, da družina to čuti in da je pripravljena sodelovati pri tem mojem poslanstvu. Da ni ljubosumna na ostali svet, ki se mu razdajam.« Konec novembra je bil star 85 let. »Lahko bi se bolje počutil, zdaj me malce dajejo bolečine v hrbtu. Sem pa do zadnjega aktivno delal, pred dobrim letom sem še dirigiral, zdaj to malo opuščam.«

Spomini kipijo

Ko ga poslušam, kako iz njega kipijo spomini in zgodbe, se zavem, da sedim pred človekom, ki ni le vrhunski glasbenik, ampak tudi velik in srčen človek. Njegova mama Mirjam, znana glasbenica in organistka, pravi Tomaž, ga je vzgajala trdo, a meni, da je bilo tako prav. »Ko sem bil še otrok, sem nekoč, ko so k mami na obisk prišle prijateljice, jaz pa sem bil v sosednji sobi, slišal, ko so ji rekle: 'Ja, Mirjam, zakaj Tomaža tako mučiš in tlačiš?' Odvrnila jim je: 'Jaz ga moram na ta način vzgajati, ker je to edina priložnost, da ostane tak, kot je.' Od tam naprej sem vedel, da me vzgaja v dobrega človeka.«

Talentiran, ampak malo len

Hkrati pove, da je bil v nekem smislu precej len. Zdaj se zaveda, da »je božji dar, kar ti je dano, da to sprejmeš, hkrati pa imaš dolžnost, da vračaš. Vsak ima svojo pot, ali si glasbenik ali karkoli počneš v življenju, imaš svoje poslanstvo. Dolžan si do sebe in do drugih, da kolikor je mogoče, iztržiš iz sebe in da se ne potuhneš. Človeka tako ali tako prevečkrat premami lenoba.« Spomni se svojega profesorja Marjana Lipovška. »Bil je velik možakar, super velik glasbenik, tudi profesor moje mame in enkrat ji je rekel: 'Tale Tomažek, tahlentiran (a veste, na h je govoril - op. T. Tozon), ampak len … len ...' Določene stvari so pri meni na račun talenta šle skozi tako poceni, da sem včasih pretental okolico in sebe.« Bil je vrstnik Acija Bertonclja in Dubravke Tomšič, a je »mali Mozart«, kot so mu pravili, edini spisal svoje lastne skladbe pri devetih letih. »Moja mama je vestno shranjevala izrezke iz časopisov, polne omare jih imam, in na enem, napovedniku za Radio Ljubljana, piše: 'Z dvanajstimi leti vam bo zaigral mladi pionirček Tomaž Tozon, svoje skladbice, ki jih je napisal z devetimi leti ...' Ko listava po njegovih albumih spominov, mi z navdušenjem pove, da sem ena redkih, ki tole vidim: »Veste, Jože Privšek je začel za mano, jaz sem takrat (leta 1947) že spremljal enega violinista, ko je Jože prvič nastopil, vidite, pa sem mu na koncertnem listu napisal pripombo: 'No, a vidiš, pa je šlo!' Joško je igral Lahkih nog naokrog, skladbico, ki jo je meni posvetil Matija Tomc. Zanimiva kombinacija je bila, najina, z Jožetom Privškom.« Listava naprej, vrstijo se slike mnogoterih zborov, ki jih je vodil, zasedb, pri katerih je sodeloval. »Pel sem pri Titu, takrat ko smo bili z Jelovico.« Poseben spomin ga veže na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. »Poglejte, prav za roko me je držal,« pove, kar tudi vidim na fotografiji.

Združuje ljubezen do glasbe in narave

Vse življenje ga, poleg ljubezni do glasbe, žene tudi ljubezen do narave. Zagotovo so eni najlepših spominov vseh, ki so bili kdaj članice in člani zbora Lubnik, pohodi 'v neznano'. »Vsako soboto sem organiziral izlete, sam sem se jih domislil in jih tudi začinil z raznoraznimi stvarmi. Pa smo imeli nočni izlet z baklami, polnočne koncerte na hribčkih, na primer tu gori na Planici smo imeli oktet bratov Pirnat, na svetem Petru nad Radovljico koncert kvarteta Do … Nikoli niso vedeli, kam gremo. Dobili smo se pred hotelom, se napokali v avte, potem pa sem jih peljal po vsej Sloveniji, tudi kam tako, kjer recimo ni bilo dostopa. V Kočevski Reki ni bilo dovoljeno civilni družbi, da se tam suče, pa sem dobil ustrezna dovoljenja od vojaških oblasti, da smo lahko noter prišli, šli smo na Goteniški Snežnik …. zaprt je bil Krim ...« Tomaž Tozon pove, da je organiziral več kot tristo izletov. »Povedal sem jim, da kdor bo pet let z mano hodil na izlete, bo spoznal celo Slovenijo. Peljal sem jih resnično tako rekoč na vsako 'krtino' v državi. Ljudje denimo gredo na Slavnik, redkeje na Vremščico, pa podajo se na Nanos, redkeje na Kokoško.«

Ganljivo presenečenje ob 85-letnici

Konec novembra je Tomaž Tozon praznoval 85 let. Praznovanje so mu v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani pripravili nekdanji člani zbora svete Cecilije, ki ga je ustanovil pred 55 leti (pridružili so se jim tudi člani zborov Slovenske matice in iz Slovenj Gradca). Član zbora je bil tudi prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in prav na njegovo pobudo se je zgodilo presenečenje ob Tozonovi 85-letnici. »Nisem vedel za to, rekli so mi samo, naj pridem k maši, prav na moj rojstni dan je bilo to, bilo je zelo ganljivo.«

To, kar se zdaj dogaja, je nesprejemljivo

Ure in ure bi s Tomažem še lahko razglabljala o glasbi in življenju nasploh. Ob koncu najinega pogovora pa mi vendarle ni dalo miru, da ga ne bi povprašala o tem, kaj misli, kam gre dandanašnji svet glasbe. Z besedami ni varčeval: »To, kar se dogaja, je nesprejemljivo. Če vprašam kakšno mestno dekle – vas ne morem, ker ste že majčkeno iz asfalta ven –, da mi kakšno narodno zapoje. Me zanima, koliko bi jih znala, pa koliko kitic od njih bi znala zapeti. Mislim, da je treba sicer pustiti času čas. Tako kot se je zgodil Avsenik, pred njim so bili samo Avgust Stanko, pa Vaški kvintet in Fantje na vasi. To je bilo vse, kar smo imeli. Pridite sem kak petek zvečer, pa boste slišali, kaj se na Gradu (škofjeloškem, op. p.) dogaja. To je več kot žalostno, meni se ti ljudje smilijo; to je glasbeni terorizem, ne samo da oglušiš, ampak vsebinsko oglušiš, vsa lepota gre iz tebe ven, postaneš lupina,« jasno in nedvoumno zaključi starosta slovenske glasbe in kompozicije Tomaž Tozon.