Kdaj, če ne sedaj!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 15. januar 2023 / 08:20

Kdaj namenjati čas svojim otrokom? Odgovor je preprosto: vedno. Zakaj? Zato, ker si vsak otrok želi spoštljivo bližino svojih staršev. Spoštljivo, sočutno, odločno, ljubečo in jasno bližino. Zakaj naj bil to počeli? Zato, da bodo otroci lahko odrasli v odgovorne ljudi in da bodo s pokončno glavo odšli v širni svet, kjer jih čakajo problemi!

Začne se s spočetjem. Jasno, da plod najprej potrebuje za preživetje mamo. Čas mame mu je zagotovljen. V začetku novega življenja je naloga očeta, da poskrbi za mamo novega bitja – da je njej dobro, da se ob moškemu počuti varno, da je ob njej, ko jo je strah … kajti otrok bo posrkal njeno vzdušje (strokovno – to se prenaša preko posteljice in HPA-osi mame in otroka). Torej oče mora nameniti čas mami. V prvem letu je bolj čas za mamo kot za očeta – mama ga doji, večkrat ga mama previja, večkrat ga mama gleda v oči, običajno mama preživi več časa z njim. Otrok bo do največjih podrobnosti čutil in ponotranjil, kako se mama počuti ob njemu. Zato je še naprej glavna vloga očeta, da poskrbi za razmere, v katerih bo mami dobro – poskrbi za materialno blagostanje, za finance, pomaga mami, predvsem pa da ji je v čustveno oporo. Biti mama, sploh prvič, je naporno in hkrati radostno. Otrok bo očetu zameril, da ni poskrbel za mamo. Še pred 50 leti teh besed ne bi verjeli, danes to dokazuje znanost, terapevti pa lahko povemo o čudežnem telesnem spominu, ki ga ima vsak človek in ki se polni najmanj od spočetja naprej. Več časa ko bosta starša namenila otroku v prvih treh letih, manj ga bo potrebno v puberteti. Otrok potrebuje čas staršev. Kdaj, če ne sedaj!

Z odraščanjem otroka se povečuje pomen očeta. Otrok bo želel, da oče z njim igra nogomet, da on z njim sestavlja kocke, da mu on pokaže, kako se zasadi drevo, fantek želi od očeta videti, kako se postaviti zase, kako uloviti ribo, hčerka pa se bo ob njem učila, kaj je to odnos z moškim … Zato je očetov čas za otroka neprecenljiv. Še posebno v puberteti naši otroci zahtevajo, da jim podarimo svoj čas. Le na njihovo vedenje se ne smemo ujeti. Ravno s prestopniškim, čudnim vedenjem otrok v puberteti (adolescenci) zahteva pozornost in čas svojih staršev. Kdaj, če ne sedaj!

V odrasli dobi ni kaj dosti drugače. Še vedno si želimo, da nam starša namenita čas. Vendar ne, da nam dajejo nasvete. Sedaj smo odrasli. Majhen in odraščajoč otrok rabi nasvet, odrasel ne. Tako preprosto je to. Želimo, da nas slišijo, da nas pohvalijo. Odrešilno vprašanje je pa: »Ti, moj sine, daj mi no razloži, kako je biti moj otrok.« Toliko bi imeli povedati. Ker pa imamo tudi mi že otroke, je najbolje, če kar mi svoje otroke vprašamo: »Kako je biti moj otrok? Verjetno sem ga kje polomil! Pripoveduj mi o tem. Izvoli moj čas in moja ušesa!« Kdaj, če ne sedaj!