Ponovno rojstvo ob Sedmerih jezerih
»Fant, v katerega sem bila zaljubljena, se me je izogibal. Le sem in tja, ko se mu je zdelo, da ga nihče ne vidi, me je žalostno pogledal. Veliko let kasneje sem izvedela, da so ga podkupili z denarjem …«
Anita je nadaljevala: »Predstavljate si, da bi vas silili, da jeste hrano, ki bi bila brez vonja in brez okusa. Denimo otrobe. Nekaj podobnega se je dogajalo z mojim življenjem še po diplomi. Babica in starši so me imeli pod kontrolo, jaz pa sem jim to dopuščala. V meni je bilo toliko praznine, da je nisem mogla zapolniti, četudi sem se včasih, ko sem imela prebliske, zelo trudila. Vsi, ki so me poznali, so mi še zmeraj zavidali, saj so videli le razkošje, sredi katerega sem živela, mene pa ne.
Potem pa je umrla babica Iva. Kožni rak, ki so ga odkrili prepozno. Mama je vso krivdo za ta 'prepozno' zelo brutalno zvalila name, češ živeli sta skupaj, lahko bi kaj opazila. Ati je bil, kot sem bila že navajena, tiho. Starejši je bil, manj ji je oporekal. Babica je vse premoženje, ki ni bilo majhno, zapustila mami. Meni je pripadalo manjše stanovanje, ki je bilo na srečo prazno, tako da sem ga lahko kasneje opremila po svojem okusu. Babičino pa je bilo že kmalu prodano gospodu, ki je služboval na eni od ambasad.
Mami se je znašla pred veliko težavo: kdo me bo imel po babičini smrti pod kontrolo. Njena skrb je bila v 21. stoletju absurdna in smešna, a resnična. Nekoč je prišla k meni ter mi začela govoriti, da ne morem živeti sama, da se moram poročiti. Najprej pa je skritizirala opremo v stanovanju, ki jo je malo pred njenim prihodom montiral mizar. Za stol, ki ga je izdelal znan umetnik z Gorenjskega, pa je celo zahtevala, da ga odstranim. Po njenem odhodu sem prvič začela razmišljati, da ji moram izginiti izpred oči. Za začetek sem na vratih zamenjala ključavnico, a brez potrebe. Ni je bilo več na obisk, me je pa zato vsak večer poklicala po telefonu.
Bili so dnevi, ko sem se komaj komaj vedela, kaj počnem. Na lastno pest sem podvojila dozo zdravil, ki sem jih jemala. Samoti, v kateri sem živela, se je pridružila še grozljiva osamljenost. Stanovanje, na katero sem bila tako ponosna, sem v nekaj mesecih zanemarila, zraven postelje sem imela vedro, kamor sem ponoči hodila na stranišče. Nekoč sem ga po nesreči prevrnila, pa nisem mogla najti niti toliko energije, da bi počistila za sabo. Kako sem se potem lahko zjutraj oblekla, šla v službo, kjer sem se obnašala kot robot, mi še danes ni jasno …
Potem pa sem nekega dne, po več letih, ponovno srečala Mijo. Spomnim se, da je bilo okoli prvega maja, dan je bil neobičajno vroč. Ko me je objela, se je kar zdrznila, kajti moja koža je bila menda ledena. Prijela me je pod roko in skupaj sva se napotili do stanovanja. Ko sva vstopili, je glasno zajela sapo, a je komentarje zadržala zase. Zavila me je v odeje in me prosila, naj se uležem na kavč, da se malo ogrejem. Ob njej sem se počutila varno. Zaprla sem oči, vedela sem, da bo še vse dobro. V tem času je malo pospravila, a ji, kot mi je kasneje povedala, ni bilo lahko. Hladilnik je bil prazen, moja zdravila so ležala vse križem, kopalna kad je bila krvava. Zaradi menstruacije, ker sem se rezala, bruhala? Še sama nisem vedela. Pozno zvečer sem bila potem hospitalizirana, zdravnik, ki me je sprejel, je bil prijazen, tudi on mi je vlival upanje, da bo še vse dobro. Mija je sedela ob moji bolniški postelji, me držala za roko in me božala. Bila sem mirna, počutila sem se varno, celo srce je nehalo razbijati kot noro. Zdravljenje je trajalo tri mesece. Mama je večkrat poskušala priti do mene, a ji na mojo izrecno željo niso dovolili. Bila je prepričana, da mi ni nič, da bolezen samo hlinim, ker si želim malo pozornosti.
Mija ni pozabila name. Imela je sicer rizično nosečnost, morala bi počivati, a jo je na srečo njen mož prijazno pospremil do vrat moje sobe ter jo potem prišel tudi iskat. Nekoč sem ji omenila, da si želim otroka, a brez spolnega odnosa. Niti predstavljati si nisem mogla brutalnosti, v katerih se otroci spočenjajo. Hrepenela sem po dotiku, po bližini. Moj zdravnik je menil, da sem v duši še zmeraj majhen otrok, ki je bil prikrajšan za tovrstne nežnosti.
V službo se nisem več vrnila. V meni je bilo preveč nemira, tudi zlomljena duša je bila še zmeraj v razbitinah. Na Zavodu za zaposlovanje so mi poiskali različna priložnostna, a preprosta dela. Štiriurni delovnik je bil zame precej naporen, a sem vztrajala.
Mama je zahtevala, da spremenim priimek. Z veseljem sem ji ustregla. Z menoj je pretrgala vse stike, ker ji ob vsem trudu, ki ga je imela z menoj, delam sramoto. Prodala sem stanovanje in se začasno raje preselila v skupnost, v kateri so živeli meni podobni. Mija me je skupaj s sinčkom pogosto obiskovala.
Po približno treh letih in pol sem ugotovila, da bi lahko ponovno poskusila živeti v svojem stanovanju. Na srečo nisem imela finančnih težav, le službo sem zaman iskala. Mija mi je svetovala, naj raje nadgrajujem znanja v ročnih spretnostih, ki sem se jih naučila v skupnosti. Naredila sem še nekaj tečajev izdelovanja nakita. Začela sem šivati unikatna športna oblačila, predvsem ženske hlače. Ni mi bilo hudega, čeprav sem vedela, da bi bil moj način preživljanja za mamo ena velika sramota.
Leta 2016 sem se skupaj z Mijo in njenimi prijateljicami povzpela na Triglav. Kakšen dan, kakšno zmagoslavje! Pri Sedmerih jezerih, kjer smo si privoščile malo počitka, sem spoznala Aleša. Ločen in z dvema otrokoma mi je sprva vzbujal pomisleke. A sem ga kmalu vzljubila. Danes sem prepričana, da boljšega človeka ne bi mogla imeti ob sebi!«