Dežela pod Kavkazom (2. del)

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 4. januar 2023 / 15:44

S težkim srcem sem zapustila Tbilisi – s toplim soncem obsijane cerkvice na razglednih vzpetinah, vonj po hačapuriju, direndaj na »bolšjaku« ob reki Kuri in slap Leghvtakhevi, ki si je utrl pot kar sredi mesta in vijuga med številnimi žveplenimi kopališči v stari četrti Sololaki. A naju je večni popotniški nemir gnal naprej, v regijo, polno čudovitih srednjeveških samostanov, majhnih vinogradniških obratov, mest, ki spominjajo na kraški Štanjel, in ljudi, ki so nama predstavili tradicijo in nama razkrili skrivnosti pridelave gruzijskega vina. Po površini je Kakheti največja regija v Gruziji, ki zaobjema območje od visokih gorstev Tušeti na severu do polpuščavskih pokrajin Udabno in Vašlovani na jugu. Vinogradništvo je v Gruziji nekaj edinstvenega. Kultura in tradicija pridelovanja vina, ki ji sledijo majhni družinski obrati, imenovani marani, je zasidrana globoko v njihove korenine, gruzijsko vino pa je uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine.

Sighnaghi

Majhno mesto na robu vinorodne doline Alzani je na megleno zaspano jutro, ko naju je na praznem trgu odložila mašrutka iz Tbilisija, dobil pridih mističnosti. V gostišču na robu mesta naju je odprtih rok sprejela Manana, nama že dopoldan postregla z domačim vinom in grozdjem, potem pa sva se vse do poznega večera potikala po ozkih ulicah, se sprehodila do cerkve sv. Štefana, plezala po mestnem obzidju in zvečer pristala na tradicionalni gruzijski supri. Miza je bila bogato obložena z domačo hrano – jajčevci z orehi, piščančja solata, goveja juha, vrči vina in svež hačapuri. Na čelu je sedel Mananin sin Giorgi in pred vsakim nazdravljanjem zrecitiral zdravico – prvič Guruziji, drugič vinu, pa ženskam, dobremu življenju, zdravju in tako dalje, da sva se z Nejcem naslednji dan prepuščala rahlemu glavobolu, a lepim spominom, ko sva v mašrutki pot nadaljevala proti Telaviju.

Telavi

Medtem ko se je Sighnaghi razvil v turistično mestece, je pridih v Telaviju bolj pristen, lokalen. Že prvi dan naju je očaral velik pokrit bazar s svežo zelenjavo in sezonskim sadjem, oreščki, domačimi izdelki in vsesplošnim kaosom, ki nama je sledil vse do nizkih barvitih hišic v starem delu mesta ter se popolnoma izgubil na obrobju v parku Nadikvari. Tam sva, s pogledom na vinorodne ravnice in gorovje Tušeti, stkala načrt za prihodnji dan, na zemljevidu označila glavne atrakcije – samostane Ikalto, Nekresi in Alaverdi – ter se odločila obiskati Simona, lokalnega pridelovalca vina, ki nama je v družinski vinarni omogočil vpogled v pomemben del gruzijske kulture.

(Nadaljevanje naslednjič)