Potica
Gotovo ste mnogi med vami pekli potico. Modele za peko potice srečamo v številnih starih hišah, ki so preurejene v muzeje. Včasih so jo pekli res le ob velikih praznikih, ker sestavin zanjo ni bilo ali so bile drage. Danes jo lahko pečemo vsak dan, le časa nimamo. Peka potice nam kljub sodobnim kuhinjam in pripomočkom še vedno vzame veliko časa. Morda imate tudi vi zelo stare modele za peko potice, mogoče ste jih podedovali od kakšne stare mame. Tudi če kupite nov lončen model, je popolnoma enak kot tisti, ki ima morda sto ali več let. Druga naprava, ki jo potrebujemo za peko potice in ima prav tako lahko častitljivo starost, je naprava za mletje orehov. Tudi ta gre lahko iz roda v rod, in če kupite novo, je popolnoma enaka stari. Nova je bele barve, stara je medeninasto zelena z lesenim ročajem. Orehe je treba zmleti prav na takšni napravi, če jih zmeljemo v multipraktiku, so predebeli in zbiti. Z lahkoto bi lahko našteli več kot petdeset različnih nadevov potic, če bi upoštevali variante posamezne vrste, pa bi jih našteli več kot sto. Še vedno je najbolj priljubljena orehova in tako sem delala tudi jaz. V Ljubljani sem v neki izložbi videla majhne potičke z naslovom lePotica. Kako lepe in prikupne majhne potičke. Takoj sem sklenila, da bom poskusila tudi jaz narediti tako lepotico. Gledam jo v izložbi, fotografiram in si mislim, bom poskusila, gotovo mi bo uspelo. Cel dan sem imela čas le za peko potice. Vsaka gospodinja, ki peče potice že nekaj let, ve, da pripraviti potico ni nikakršna umetnost. Dobra bo prav gotovo vsaka. Ali bo lepa, taka, kot sem si zamislila, to pa je drugo vprašanje. Glavna dilema je, kako debelo zvaljamo testo. Če zvaljam testo na debelo, mora biti nadev namazan na debelo. Če zvaljam na tanko, bo nadev namazan na tanko. To vse lahko reguliramo, ne morem pa regulirati, koliko bo testo vzhajalo. Včasih bolj vzhaja, včasih manj. Zdi se mi, da je to odvisno od kvasa, temperature v prostoru, moke ali kaj jaz vem še česa. Vsekakor ni vedno enako, pa če se še bolj trudim zvaljati testo vedno enako. Tako sem tudi jaz en del testa namenila peki lepotičke. Čisto na tanko sem zvaljala in namazala prav tako. Razvaljala sem v obliki pravokotnika v približni velikosti kuhinjske krpe. Odrezala sem na eni tretjini in naložila v silikonske modele v obliki potičke. Tako povita potica ni preveč vzhajala, kar mi je bilo všeč. Ko sem jo dala v pečico, je še precej vzhajala, kar mi ni bilo všeč. Ko je bila pečena, sem jo pustila, da se je ohladila v modelčkih. In ko sem jo prerezala, je bilo razočaranje precejšnje. To ni bil niti približek tistega iz izložbe. Namesto ljubke, tanko in enakomerno namazane lepotičke je nastal en čisto navaden buhtelj. Še dobro, da je bila ostala potica običajnih oblik in velikosti.