Njuna psihoterapevtka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 28. december 2022 / 15:23

Vsak od nas nosi v sebi svojo bolečino, svojo zgodbo. Nekateri spregovorijo, drugi nikoli. Molk je pri nas še zmeraj – zlato. Kaj bodo rekli ljudje, pa povzroča velik strah!

Tudi Nevenka je vrsto let odlašala z izpovedjo. Bilo je preveč boleče, da bi prišla z resnico na dan. Raje jo je zavila v laži, ki so se zdele dovolj verjetne, da so jim ljudje verjeli.

Takole mi je pripovedovala: »Ko sem spoznala Edija, sem bila presrečna. Prvič sva se srečala na pripravah za maturantski ples, kjer smo se učili četvorko. Prijateljice so mi ga zavidale, domači niso mogli verjeti, da sta dva lahko tako zaljubljena, kot sva bila midva. Tudi njegovi so me lepo sprejeli. Ker sem nameravala študirati ekonomijo, so že delali načrte, kako bom njihovi hitro rastoči firmi pomagala z nasveti. Sami niso imeli ustrezne izobrazbe. Zapletlo se je v tretjem letniku fakultete, ko mi je Edi priznal, da se ponovno videva s svojo prvo ljubeznijo. To je bil zame velik šok. S časom sem mu sicer odpustila, a globoko nezaupanje je ostalo in se ga nisem mogla znebiti. Bilo me je tudi sram, da bi komur koli kar koli razlagala. Sploh pa ne svojim domačim, ki so ga imeli zelo radi. Na srečo so ga doma 'vzeli v roke', tako da se je z Irmo nehal sestajati. Pol leta po diplomi sva se tudi poročila, hitro sem zanosila, otroka, ki je bil na poti, sva se oba zelo veselila. Žal je imel sin hudo alergijo na mleko, ni pridobival teže, zaradi nenehnih drisk je bil hospitaliziran. Šele v bolnišnici so ugotovili, kaj je narobe. Po pol leta je prišel toliko k sebi, da je kakšno noč že prespal. Kljub temu me je bilo še zmeraj zelo strah zanj, največkrat sem se ob posteljici ulegla na blazino in še med spanjem poslušala, diha ali ne. Mož me ni razumel. Ves čas sva se prepirala, zahteval je svoje 'pravice', meni pa je bilo zanje čisto vseeno. Ni me toliko bolelo, da je bil do mene grob, bolelo me je, da mu za lastnega otroka ni bilo nič mar!

Sin je shodil šele pri dobrih dveh letih. Ko sva se nekoč z Edijem spet sporekla, mi je vrgel v obraz, da mu delava sramoto. Nisem mogla verjeti! Kam je izginil fant, ki sem ga ljubila bolj kot samo sebe? Zakaj se je spremenil? Zakaj mu ni mar za naju?

Njegovi starši so opazili, da je med nama vse narobe. Ko sem prišla k tašči v pisarno, sem bila pogosto objokana. Nič ni komentirala, je pa pri možu dosegla, da sva šla na psihoterapijo. 'Grem zaradi mame, da mi bo dala mir, ne zaradi naju!' mi je zabrusil, ko sva se prvič srečala s psihoterapevtko. Po kakšnih petih, šestih srečanjih se mi je zdelo, da se z Edijem za spoznanje preveč dobro razumeta. Včasih sem imela občutek, kot da sem na srečanjih odveč. A sem misel hitro odgnala iz glave. Bilo me je celo sram, da se mi takšne neumnosti motajo po glavi. Doma se je precej spremenil. Ne toliko do mene kot do sina. Večkrat ga je vzel s seboj, naučil ga je vožnje s kolesom. Na vrtu sta s tastom postavila leseno hišico, prišli so še sosedovi otroci, da so se z našim lahko igrali. Če bi še spala skupaj, potem bi verjela, da se je zgodil čudež, da je vse, kot mora biti. A ni bilo. V postelji se me je izogibal, imel je tisoč izgovorov. Ob prvi priložnosti, ko se mi že ni mogel izogniti, sem zanosila. Novica ga je zelo potrla in razjezila. Trdil je, da moram otroka splaviti, ker je velika verjetnost, da bo tudi on bolan, tako kot je prvi. 'Prav, se bova pa s psihoterapevtko pogovorila o tem,' sem mu zagrozila. Ob mojih besedah je kar pobledel. 'Da si ne drzneš!' je siknil in me udaril. Prvič v življenju! Udarca nisem pričakovala, odneslo me je po kuhinji. Po nesreči sem se spotaknila ob neko igračo. Medtem ko sem se lovila za mizo, sem udarila ob rob – ravno v nos. Odpeljal me je v bolnišnico, ker je družinski zdravnik posumil, da sem si zlomila nos. V bolnišnici so po pregledu ugotovili, da ravnanje ne bo potrebno, da moram le mirovati, ker sem verjetno doživela tudi rahel pretres možganov. Več kot 14 dni sem bila potem neprepoznavna zaradi oteklin in podplutb. Ne le tašča, tudi on se je izkazal pri skrbi zame! Njegova pozornost mer je uspavala, bila sem prepričana, da mu je globoko žal, ker sva se po nepotrebnem sprla. Ko pa sem malo prišla k sebi, me je spet začel nagovarjati, naj splavim. Tokrat se je izgovarjal, da bi bil splav nujen tudi zato, ker se je med padcem plod lahko poškodoval. Po obisku ginekologa sem mu rekla, da je z otrokom vse v redu. Moje besede so ga spravile s tira. Spet se je začel dreti kot jesihar. Nisem ga več poznala in to me je zelo zaskrbelo. Čisto spontano sem poklicala prijateljico, ki je bila sovaščanka 'njegove' Irme. Potolažila me je, da se je poročila, da živi v Lendavi, daleč stran od mojega Edija. Katera je kriva?

Bil je torek, mož ni utegnil, pa sem se sama odpravila v Postojnsko porodnišnico na posvet o genetskih predrojstnih testih (NIPT). Na Lomu sem zavila z avtoceste, ker mi je zmanjkalo vode. Če ne bi bilo v bližini nekih osnovnošolcev, ki so se nečemu na ves glas smejali, se sploh ne bi ozrla po tistem delu parkirišča. Kar otrpnila sem, ko sem zagledala možev avto! Kaj počne tukaj?! Potem sem ju zagledala. Njega in najino predrago psihoterapevtko. On je bil s hrbtom obrnjen proti meni, njene oči pa so se ujele z mojimi.

Nobene scene jima nisem naredila, le obrnila sem se in šla domov. Med potjo sem poklicala očeta, da mi je pomagal pri selitvi.

Punčka Darja se je rodila s sedmimi meseci. Ni bolj živahnega otroka od nje! Bivši mož je še ni obiskal. Tudi prav. Morda jo nekoč bo, a tudi brez njega bomo znali živeti!«

(Konec)