Ziljski župnik Stanko Trap

V marsikaterem slovenskem kraju ne bi več slišali slovenske besede, če ne bi bilo zavednih slovenskih duhovnikov. Tako je bilo nekdaj in tako je še danes. Samo upam lahko, da bo tako tudi v prihodnje. Štejem si v čast, da jih kar veliko poznam. Vredni so vsega spoštovanja.

Vseh ne bom našteval. V predbožičnem času omenjam samo enega: Stanka Trapa, župnika v Bistrici na Zilji, ki je dušni pastir tudi v sosednjih Gorjanah/Goeriach in sosednjih vaseh v dolini pod Dobračem. Sem je prišel pred 45 leti, leta 1977, deset let po posvetitvi v duhovnika. Novembra, na zahvalno nedeljo, so mu farani v Gorjanah izrekli zahvalo za vsa dobra dejanja. Mladi duhovnik, rojen 2. maja leta 1939 v Dvoru pri Šmihelu v Podjuni, je prišel v te kraje v za Slovence in slovenščino težkih časih. Imel pa je to prednost, da je bil že od otroštva naprej vajen stalnega boja za svoj narod in njegov jezik in za enakopravni položaj obeh jezikov v javnosti in v cerkvi, pa tudi za svoje preživetje. Ko je bil star dve leti, je moral njegov oče v nemško vojsko samo zato, ker je na cvetno nedeljo leta 1941 bral pasijon v slovenščini. Domov ga ni bilo več in mama je ostala sama s petimi otroki.

Narodno zaveden in dosleden ter do ljudi ljubezniv je ostal tudi v Ziljski dolini. Mnogi so mu nasprotovali in grozili, ker je med prvimi na Koroškem ustanavljal župnijske svete, ki so pomagali župnikom pri vodenju župnije. Maše je daroval v obeh jezikih in župljane prepričeval, da je domača, slovenska ziljska beseda varovanja vredna in da je vsem običajem, tudi štehvanju, osnova slovensko ziljsko narečje. Na škofijo so farani, ki v cerkvi niso želeli slišati slovenske besede, pošiljali pritožbe. Svoje nezadovoljstvo, če so kje zamolčevali slovenščino, je znal in zna še vedno javno pokazati. Ko je bil običaj ziljskega štehvanja vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine in je bilo na občinski slovesnosti komaj slišati slovensko oziroma ziljsko besedo, je vstal in zapustil prireditev … Takega značaja je ostal do danes, zato ga Ziljani spoštujejo. Sprejemajo ga takšnega, kakršen je. Posluša jih, z njimi, če je treba, trpi in jih bodri. Stanko Trap, ki bo letos praznoval tudi 55-letnico mašniškega posvečenja, je duhovnik v žlahtnem pomenu besede. Za takšne je pokojni Valentin Inzko starejši zapisal, da je vsak narod, ki ima take duhovnike, močan.

Z gospodom Stankom se že dolgo poznava. Hvaležen sem mu, da je vselej prijazen do mene in pripravljen na pogovor. Zagotovo je ostal v lepem spominu tudi izletnikom Gorenjskega glasa, ki nas je pred leti v Bistrici na Zilji prijazno sprejel in povedal marsikaj za nas neznanega o njemu tako dragi Ziljski dolini in Ziljanih.