Z nahrbtnikom in štiristo evri iz Bugojna v Poljansko dolino
Adnan Muhić v Sloveniji živi že trinajsto leto. Danes 34-letnik iz Bugojna v Bosni je leta 2010 z nahrbtnikom in štiristo evri v žepu na Obrežju peš prečkal hrvaško-slovensko mejo in razmere za boljše življenje našel v Poljanski dolini.
»Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišel v Slovenijo. Pogrešam pa družino. A se slišimo po telefonu, družbenih omrežjih. Tudi oče Sinan in sestra Adela sta me že prišla obiskat. Ko sta videla, kje živim, sta bila vesela zame. Peljal sem ju tudi v Ljubljano na izlet, lepi dnevi so bili.«
»V Poljanski dolini je sicer kar nekaj Bosancev, ampak se več družim s Slovenci kot z Bosanci, ne vem, zakaj. Pravijo, da so se me navadili.«
Prvi marec leta 2010 je bil njegov prvi delovni dan na žagi Premetovc v Zadobju nad Poljanami. »Šef me ceni in spoštuje, imam normalno plačo, z njo sem zadovoljen in je tudi precej višja, kot bi jo imel v Bosni.« Pove, da je najvišja plača za navadnega delavca v njegovi domovini med tristo in štiristo evri. »Če bi imel zdaj v Sloveniji družino, bi se dalo čisto lepo živeti.« Veliko je delal že v Bosni, v podjetju, ki je izdelovalo betonske opeke, potem nekaj let tudi kot natakar. Ko je oče videl, da mu v šoli dobro gre – Adnan (prijatelji ga kličejo Ado) je po izobrazbi strojni tehnik – mu je rekel, da bo poskrbel za to, da bo dobil delovno dovoljenje v Sloveniji. Nanj je čakal dve leti, od 2008 do 2010, nato je, star 22 let, odšel na pot.
Z nahrbtnikom in štiristo evri iz Bugojna v Poljane
»Ko sem izvedel, da lahko grem v Slovenijo, sem si rekel: nimam kaj čakati, grem.« Iz Bugojna je s kolegom tovornjakarjem ob štirih zjutraj prišel čez Plitvice do Zagreba. »Potem sem čakal, da bi dobil še kakšnega tovornjakarja, da bi šel naprej, pa ga nisem. Nato me je cestna služba za petdeset kun peljala do hrvaško-slovenske meje na Obrežju, ki sem jo prečkal peš. Imel sem tahografski listek, carinikom sem rekel, da imam tovornjak na drugi strani, pa so me brez težav pustili čez mejo. S sabo sem imel nahrbtnik, nekaj oblačil in štiristo evrov.« Na slovenski strani meje je nato dobil prevoz do Postojne, v petek zvečer je prespal pri prijateljih. V soboto zjutraj je prišel na železniško postajo v Ljubljani. »Tam me je presenetilo, koliko mladih ljudi je bilo tam, dekleta in fantje so s fakultet odhajali domov za konec tedna. Mislil sem si, pa kam sem jaz prišel ...« Pot ga je iz Ljubljane vodila v Škofjo Loko, kjer ga je pobral šef zaposlitvene agencije in ga peljal v Poljane, kjer se je nastanil v tamkajšnji stari šoli. »To je bilo v soboto, v nedeljo sem kupil staro opel vectro, štiristo evrov je stala, ki sem jo na srečo lahko plačal v dveh obrokih.« V Slovenijo je Ado iz Bugojna, mesta, ki leži 130 kilometrov severozahodno od Sarajeva, prišel 26. februarja 2010. Prvega marca je začel delati na žagi Premetovc v Zadobju in tam je že 13. leto.
Zdelo se mu je hecno, ker se Slovenci pozdravljamo z živijo
V Poljanski dolini dela kar nekaj priseljencev iz Bosne, Srbije, Makedonije. So v različnih podjetjih, se pa med sabo srečujejo in se dobro razumejo. Ado pravi, da se je dobro počutil tako v Poljanah, kjer je živel tri leta, kot se zdaj, ko živi v Gorenji vasi. »Prva leta sem se bolj zadrževal v Poljanah, spoznal sem veliko ljudi. Leta 2013 sem se priselil v Gorenjo vas in tudi tam hitro našel prijatelje.« Pravi, da so njegovi sodelavci v glavnem Slovenci, tako da je hitro začel govoriti kar dobro slovensko. »Se mi je pa zdelo hecno, ko sem dojel, da se Slovenci med sabo pozdravljate z živijo. V Bosni rečemo: Kako si, šta ima? … mi rečemo živijo, ko nazdravimo ...« Pravi, da se v okolji, kjer živi, počuti dobro sprejetega. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišel v Slovenijo. Pogrešam pa družino. A se slišimo po telefonu, družbenih omrežjih. Tudi oče Sinan in sestra Adela sta me že prišla obiskat. Ko sta videla, kje živim, sta bila vesela zame. Peljal sem ju tudi v Ljubljano na izlet, lepi dnevi so bili. V Poljanski dolini je sicer kar nekaj Bosancev, ampak se več družim s Slovenci kot z Bosanci, ne vem, zakaj. Pravijo, da so se me navadili.«
Bil je na Triglavu
Nekajkrat je šel s prijatelji na Blegoš, pa je pomislil, da bi se povzpel na Triglav. »Nihče mi ni verjel, da bom šel, pa sem rekel, da bom – in sem šel. To se je zgodilo pred nekaj leti, avgusta. Iz Gorenje vasi sem startal ob 4. uri zjutraj, ob 6. uri sem bil v Trenti. V 13 urah sem bil gor in nazaj. Bil sem pravilno opremljen, a ker sem šel sam in nisem poznal poti, sem imel za 15 kilogramov stvari v nahrbtniku, polovico sem prinesel nazaj v dolino.« Pravi, da se je, ko je prišel na vrh našega očaka, počutil fantastično. »Še bom šel gor,« dodaja.
Pikado in šah
Kolikor ima prostega časa, s prijatelji rad odigra partijo šaha ali igra pikado. »Pikado sem igral že prej, ampak v Sloveniji, sem ga začel igrati še resneje, skoraj vsak večer sva ga s prijateljem Blažem igrala v lokalnem baru, zdaj malo manj, ker je pred kratkim postal oče.« Blaž je moj najboljši prijatelj, imam rad tudi ostale, veliko se družimo, ampak z njim sva res postala najboljša prijatelja. Verjamem, da bova kmalu spet 'metala pikado'.«