Medili so slovenski jezik

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 13. december 2022 / 17:58

Na razstavi Pesniki Kranjske čbelice v Galeriji Prešernove hiše Gašper Peternel predstavlja trinajst piscev, ki so svoje pesmi objavljali v najpomembnejšem almanahu za kulturni preporod slovenskega naroda v 19. stoletju. Na poti k skupnemu cilju so moči združili intelektualci različnih svetovnih nazorov.

Kranj – Dolgoletna tradicija je, da razstavni prostor v Galeriji Prešernove hiše med decembrom in februarjem, ko zaznamujemo rojstvo in smrt Franceta Prešerna, oplemeniti razstava, ki je bodisi v ožjem ali širšem kontekstu povezana z našim osrednjim pesnikom. Kustos za kulturno zgodovino v Gorenjskem muzeju Gašper Peternel je tokrat v prvi plan postavil pesnike, ki so pred okrog 190 leti objavljali v almanahu Kranjska čbelica in so skupaj s Prešernom zaslužni za jezikovno-kulturni preporod slovenskega naroda v 19. stoletju. V tem zapisu, v polnosti pa na razstavi in v priložnostni knjižici, ki je ob tem izšla, je moč zaznati, kako zelo aktualna je tematika, ki je tokrat vzbudila kustosovo zanimanje.

Jezik za identiteto naroda

Kranjska čbelica je pesniški almanah, ki je izšel v petih zvezkih v letih 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848, in sicer na idejo založnika in izdajatelja Mihe Kastelica, pri urejanju pa so mu pomagali France Prešeren, Matija Čop in Jakob Zupan. V almanah je Kastelic poleg avtorske poezije redno uvrščal tudi slovenske ljudske pesmi in prevode pesmi iz drugih slovanskih jezikov.

»Skupina intelektualcev okrog Kranjske čbelice se je v takrat zelo turbulentnih časih organizirala, da bi z zastopanjem unikatnosti in enkratnosti slovenskega jezika uveljavljala slovensko identiteto. To je bil čas, ko je Evropo preplavljala ideologija narodov, ki je temeljila na jezikovni identiteti, tu so Nemci, Francozi, Italijani, tudi slovanski narodi. Ob tem velja poudariti, da so bili prav sodelavci Kranjske čbelice zaslužni, da so uveljavili razliko med slovenskim in jeziki drugih slovanskih narodov. Prepričani so bili, da je slovenščina dovolj samostojen jezik, da se lahko kot tak tudi interpretira ali predstavi,« pove Gašper Peternel in dodaja, da pot do pomembnega pesniškega almanaha nikakor ni bila lahka.

Kastelic je med drugim objavljal tudi pesmi Valentina Vodnika, ki je bil čbeličarjem neke vrste duhovni predhodnik, prvi poskus podobnega lista v slovenščini, ki bi služil literaturi, zabavi in pouku – imenoval naj bi se Slavinja – pa so že leta 1824 v mislih imeli Janez Cigler, Ignacij Holzapfel in Frančišek Andrioli. Cenzura je njihovo prošnjo zavrnila in z listom ni bilo nič.

Pet let kasneje je k uresničitvi ideje prispeval Matija Čop, ki je pomagal pripraviti predlog za cenzuro, poleg poznanstva in sodelovanja z uradnim cenzorjem Jernejem Kopitarjem pri drugih slovstvenih nalogah pa je premeteno nagovarjal vse odločevalce ob izidu prvega zvezka. Na razstavi je ob bok Kastelicu postavljen Jakob Zupan, doktor teologije, eden najbolj razgledanih ljudi v tedanji Ljubljani, profesor stare cerkvene slovanščine, zaradi svojega svobodomiselnega značaja pogosto navzkriž z nadrejenimi v cerkvi.

Trinajst čbeličarjev

Med trinajstimi čbeličarji je bilo kar osem duhovnikov. »V tistem času se je slovensko govorilo večinoma na podeželju in prav duhovniki so delovali med ljudmi ter z njimi vsak dan živeli in bili v kontaktu s slovenščino. Stopiti iz kmeta v višji sloj so bile le tri možnosti – zdravnik, pravnik ali duhovnik. Če sta prva dva za študij morala imeti močno finančno zaledje, so bili duhovniki izbranci iz podeželskih družin in so se šolali s pomočjo sorodnikov,« poudarja sogovornik in dodaja: »Seveda pa se je treba zavedati, da je bil ob njihovih intelektualnih močeh z vidika pesniške kvalitete predvsem Prešeren vrhunska umetniška sila.«

Na razstavi je predstavljenih vseh trinajst pesnikov sodelavcev Kranjske čbelice: France Prešeren, Miha Kastelic, Jakob Zupan, Blaž Potočnik, Janez Cigler, Jožef Žemlja, Ignacij Holzapfel, Jernej Levičnik, Jurij Grabnar, Jurij Kosmač, Mihael Tušek, Emanuel Jožef Kovačič in Urban Jarnik. Kot pove Peternel, se ni želel opredeljevati, kdo izmed njih je pomembnejši, kdo je boljši in kdo slabši pesnik, ampak je predvsem želel trinajsterico postaviti v kontekst. Brez njih ne bi bilo Kranjske čbelice niti Prešeren ne bi mogel med njimi izstopati. Kot duhovita rdeča nit razstave so pri vsakem izmed njih omenjene zbadljivke, tako imenovani sršeni. Prešeren je namreč vsakega od čbeličarjev zbodel, naj bo za njihovo pesnjenje ali kaj drugega.

Vsak izmed njih je predstavljen z osnovnim življenjepisom, opisan je njihov prispevek h Kranjski čbelici, dodana je objavljena pesem ali dve, pa tudi nekatere posebnosti, kot so prevajanje, pisanje šolskih učbenikov in podobno … Za poslušanje je na voljo tudi nekaj posnetkov njihove uglasbene poezije.

»Gre za izobražence različnih življenjskih nazorov, ki so bili pripravljeni sodelovati za dosego istega cilja, to je pisati slovensko literaturo, ustvarjati poezijo za slovenske meščane in izobražence, da bodo ti prepoznali moč slovenskega jezika. To je bila tudi osnovna ideja almanaha – dokazati, da je slovenščina uporaben jezik, sposoben prenašati največje umetniške ideje iz drugih jezikov.«

Razstava ima tudi likovno opremo. »Izbral sem slike iz umetnostnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja, ki so povezane s sentimentom narodnobuditeljske poezije pesnikov Kranjske čbelce,« je še dodal Gašper Peternel in hkrati poudaril: »Razstava nam hkrati pripoveduje, kako lahko svetovnonazorsko zelo različno misleči ljudje staknejo glave in se zedinijo v skupni ideji, ki je dobra in seveda pomembna za vse.«