Mama in Tadeja sta morali oditi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 7. december 2022 / 19:04

Življenje kot krompirjeva plesen, 3. del

»Ko sem se vrnila domov, je bilo fizičnega dela manj, sem pa bila zato deležna psihičnega nasilja. Kakšen dan je tašča tudi dvignila roko in me za prazen nič udarila …«

»Spomini na otroštvo nisi lepi,« je zgodbo nadaljevala Tadeja. »Kar pomnim, sem morala delati na polju, v hlevu, babica me je pogosto nagnala pomagat celo k sosedom. Ker če jim nismo pomagali mi, nam tudi oni ne bi. Zgodilo se je, da sva šli z mami 'rastlat' seno, še preden sem potem brez zajtrka tekla v šolo. Ati ga je pod večer le pripeljal v kozolec, pa še to mu je bilo odveč.

Ko smo krompir pred spomladansko saditvijo rezali na 'krajčke', sem imela poleg sebe zvezek in ponavljala. S steklenim kozarcem sem pozneje hodila po razorju in pobirala hrošče. Nagnusno! Babica je zmeraj sitnarila, da bi lahko bila bolj pridna, ati pa ji je odgovarjal, da od neke 'uscanke' kaj več človek ne more pričakovati.

Mami je bila že od nekdaj bolj redkobesedna. Zmeraj je le ubogala. Kadar sva obiskali njene domače, so jo kregali, češ da ljudje govorijo, da je premalo pridna, da rada lenari, atijeva mama pa prav tako zanjo ni imela lepe besede. Starejša ko sem bila, bolj so me bolele krivice, ki so se ji dogajale. Včasih sem se obrnila za pomoč k stricu, a prav tako brez uspeha. S solznimi očmi mi je dejal, da je mami pač takšna, da se je ne da spremeniti, še manj ji pomagati.

Bila sem v petem razredu, ko mi je sošolka nekoč omenila, ali se mi ne zdi, da sva si z Borutom iz 6. a precej podobna. Res sva si bila! Oba sva imela skodrane lase, po obrazu pa polno peg. Sošolka je bila prava detektivka. Kmalu me je opozorila tudi na Agato, ki je komaj začela obiskovati osnovno šolo. Ni trajalo dolgo, ko mi je povedala to, kar sem že dolgo slutila: ati je imel še dve družini: Borut in Agata sta bila moj polbrat in polsestra. Z Agato sva se s časom spoprijateljili, Borut pa me je odkrito sovražil. Sošolka je o mojem očetu doma slišala kup neverjetnih zgodb. Nisem še bila zadosti stara, da bi jih čisto razumela, dovolj pa sem že bila odrasla, da so me globoko prizadele. V meni se je prebujala tudi jeza. Do mame in njene ponižnosti sem čutila gromozanski odpor. Nič več ji nisem dovolila, da bi me objemala. Zvečer nisem več zlezla k njej pod odejo, kar sem prej zelo rada počela. A moja trma ni trajala dolgo. Mami se mi je zasmilila, saj ni nikoli nič rekla, le sem in tja me je pogledala s svojimi žalostnimi očmi.

Potem je obležala atijeva mama. Patronažna sestra je prihajala le vsak drugi dan. Bolnici je bilo treba streči, ji pomagati, ko je šla na 'kahlo'. Ker je bila zelo obilna, je nisem mogla sama dvigniti iz postelje. Z atijem sva se nenehno prepirala. Bil je jezen, ker je moral ostati doma, namesto da bi šel k svojim 'petminutnim' opravkom. Najhuje je bilo ponoči. Vsa hiša je odmevala od babičinih krikov. Nečesa se je zelo bala, zato ni dovolila, da bi ugašali luči. Čisto nič mi ni bilo prav, a mami se je ponoči preselila k njej, ker se ji je smilila. Spet sem imela obilo razlogov, da sem bila jezna nanjo!

Ne da bi kdor koli slutil, je ati začel kmetijo razprodajati. Babica, ki je imela nekoč vse pod kontrolo, je bila, pa niti še ne v letih, bolna in brez moči.

Spomladi nismo več sadili krompirja, le hlev je ostal še naprej poln. Čez leto se je živina pasla na travniku. Vse, kar je le lahko, pa je ati dal v najem. Na manjši njivi sva z mami nasadili zelenjavo, predvsem veliko solate, ki so jo kupovali zlasti stanovalci bližnjih blokov. To je bil edini prihodek, ki sva ga imeli. Z novim šolskim letom sem se lahko malo bolj posvečala tudi violini in orglanju. Ljubezen do glasbe je bila edina dobra stvar, ki sem jo podedovala po atiju.

Drugega septembra 1995, ko sem praznovala 15. rojstni dan, sem od atija dobila prav posebno 'darilo'. Ko sem prišla iz šole, je bil – to je bilo zelo nenavadno – doma. Jaz, naivnica, sem mislila, da zaradi mene. Motila sem se! Z mami nama je povedal, da morava iti, da naju ima že 'poln kufer', da naju noče več videti, in podobno. Mami je planila v jok, jaz pa sem ga vprašala, kam naj greva. 'Briga me!' je odgovoril. Čeprav hišnega telefona uradno nisem smela uporabljati, sem vseeno poklicala strica. 'Tega pa ne bom več prenašal!' je rekel in čez pol ure je bil že pri vratih. Z atijem sta se močno sporekla, stric ga je tudi udaril. Čez teden dni sva se vseeno morali odseliti. S sabo sva lahko odnesli le osebne predmete, še posteljno perilo sva morali pustiti, ker je denar zanj menda dal ati. Začelo se je dolgoletno pravdanje za mamine pravice. Zdravstveno zavarovanje je imela po atiju, prispevkov za pokojninsko dobo pa ji ni nihče plačeval, zato smo nazadnje iztožili vsaj to. Brez strica še tega ne bi bilo …

Mami danes živi pri meni, pazi na vnuke, upam si reči, da je kar zadovoljna. Atija že vrsto let nisem videla, vem pa, da je kmetijo prodal. Kolikor vem, živi pri Borutovi mami. Tam, kjer je bil že ves čas … Zakaj mu lastna mati ni dovolila, da bi se poročil z njo, pa ne vem.

Takšnih žensk, vdanih, poslušnih, delovnih in ponižnih, kot je bila moja mami, ki je samo garala, nikoli pa se ni pritoževala, je še nekaj. Ko se s kakšno od njih srečam, jo spodbujam, naj se postavi zase. Včasih se mi zdi, da so moje besede kot bob ob steno. Žal.«