Ohcet in prežovci

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. december 2022 / 19:21

Tunjiške zgodbe (15)

Včasih so se ohceti in ženitovanja odvijala po nekih strogih nenapisanih pravilih, ki pa so jih vsi dobro poznali in se po njih dosledno ravnali. Ohceti so pripravili v predpustnem času, kakšno zapoznelo v pozni jeseni, nikakor pa ne v postnem času pred veliko nočjo in v adventu.

Za ženitev so morali kot prvi poskrbeti starši bodočega ženina, saj je bilo nujno pravi čas dobiti k hiši pravo mlado žensko. Ko je najstarejši sin s kmetije odslužil vojaščino in se vrnil domov, so mu domači in žlahta kmalu začeli iskati primerno dekle, ki bo dobra in pridna »ta mlada«. Ta je bila lahko iz domače ali sosednje vasi. Kar nekaj nevest je v Tunjice prišlo iz Podgorja in obratno, saj so bili v Tunjicah prepričani, da so v Podgorju velike kmetije in da so podgorska dekleta zagotovo vajena težkih kmečkih opravil.

Pri izbiri neveste je imel še najmanj besede sam bodoči ženin. Oče so rekli: »Ženili se bomo!« In tako se je začelo. Ko so tete, strici in vsa žlahta sklenili, katero dekle bi bilo tisto pravo, da pride v hišo, so po vaških klepetuljah njenim domačim dali vedeti, da naj pričakujejo obisk snubcev. Po navadi je bilo snubljenje na praznik treh kraljev, malo pred predpustnim časom.

Na obisk so poleg bodočega ženina odšli še njegov oče, kakšen stric, največkrat pa dober vaški mešetar, ki mu je dobro tekel jezik. Za korajžo so ga že doma malo popili. Na obisku niso takoj povedali, čemu so prišli, čeprav so domači to dobro vedeli. Na dolgo so se pogovarjali o vsakdanjih rečeh, o vremenu, živalih in podobno. Končno je nastopil trenutek, ko je moral fant sramežljivo prositi dekletove starše, ali bi mu dali svojo hčer za ženo. Ti pa so po daljšem obotavljanju v to z veseljem privolili. Kmalu so se začeli pogovarjati o doti in bali, ki naj bi jo bodoča nevesta dobila od doma. Šele sedaj je sramežljivo, a veselo dekle iz svojega štibelca, kjer je dolgo čakalo na to priložnost, lahko prišlo v sobo. Ženin ji je podaril tolar večje vrednosti, ki ga je morala za svoje srečno življenje še dolgo čuvati.

Ko je bilo pozno v večernih urah že vse dogovorjeno, tudi dan poroke, so snubci zadovoljni odšli domov. Dekletovi domači so začeli zbirati denar za doto in pripravljati balo, katere je moralo biti vsaj za dva voza s parom konj. Najbolj pomembno je bilo, da sta bila v bali poleg vsemogoče krame tudi zibelka in kolovrat. Ta dva predmeta sta morala biti na vozu dobro vidna. Vsaka ženska je namreč morala znati presti na kolovratu.

Župnik je moral pred poroko tri nedelje zapored opraviti oklice, tako, da so vsi farani vedeli, da bo v vasi poroka. Temu se je reklo, da župnik ženina in nevesto meče z »lece«, razglasi s prižnice. Nekaj dni pred poroko so vaški fantje, nevestini sosedje, pričakali ženina in mu izstavili račun za večletno čuvanje dekleta, njegove neveste, da jo je končno on dobil kot nedolžno. Pogajanja so bila dolgotrajna, saj so bili fantje nepopustljivi pri visoki ceni. Račun je bil plačljiv le z denarjem.

Poroka je bila vedno le v soboto v nevestini fari, ohcet pa ponoči in v nedeljo dopoldne na ženinovem domu, kjer bosta od sedaj živela, ko so prišli po nevesto, po navadi godec, ženin, starešina in drug, so nevestino hišo zaklenili in neveste niso hoteli predati. Skozi zaprta vrata so se prerekali, vse dokler jim domači niso poslali kakšne stare babe, s katero pa prišleki niso bili zadovoljni. Po dolgem pregovarjanju, polnem humorja in dovtipov, so v vrata vrgli lončen pisker, ki je bil že pripravljen v ta namen. Vrata so se odprla in iz hiše je stopila nevesta, oblečena v svečano poročno obleko. (Se nadaljuje)