Novembrski vitamin D

Cimadors Alto (1639 m n. m.) – Karnijske Alpe. Predvrh mogočnih Grčarskih skal/Crete Grauzarie. Izjemno strma pot do vrha s skromno višino. Razgled poplača vsako kapljico znoja.

Coglians/Hohe Warte, 2782 m n. m., Peralba 2691 m n. m., Zuc dal Bor 2195 m n. m., Monte Sernio 2180 m n. m., Creta Grauzaria 2065 m n. m., Konjski Špik/Monte Cavallo … so le nekateri izmed bolj znanih vrhov v Karnijskih Alpah. Ko jih enkrat začneš sistematično obiskovati, odkriješ tudi dragulje, ki imajo nižjo nadmorsko višino, a postrežejo s čudovitim razgledom, ki vzame sapo. Običajno ti skromni vrhovi pokažejo mogočnost, ošiljenost, zahtevnost, divjino grap visokih in mogočnih Karnijskih Alp. Eden takih čudovitih razglednikov je Cimadors Alto nad vasico Grauzaria.

Zapeljemo se skozi Trbiž, nadaljujemo naprej mimo Pontebbe/Tablje, do kraja Mogio Udinesse/Mužac, kjer zavijemo desno v smeri doline Val Aupa. Po približno šestih kilometrih zavijemo levo proti vasi Grauzaria, na razpotju pa peljemo mimo vasi levo, prečimo potok Riu della Forchia in vozimo po asfaltirani cesti, ki se v strmih serpentinah vzpenja do vasice Badiuz, kjer parkiramo. Naj opozorim, da je cesta ozka, na mestih, kjer je narejeno odvodnjavanje, pa je treba peljati z občutkom.

V vasi Badiuz nadaljujemo po še ožji, betonirani cesti do zaselka Borgo di Mezzo. Nad vodnjakom zagledamo smerokaz, ki nas usmeri na desno, v nekaj korakih pa smo pri smerokazu poti št. 418a. Prečna pot, brez okljukov, nas pripelje skozi bukov gozd do razglednega slemena, ko se nam pokaže mogočni Zuc Dal Bor, nad dolino Val Alba. Vzpenjamo se po robu, strmo, nato pot preči levo. Strmina ne popusti in kmalu zavije desno skozi bukov gozd. Na vrhu strmine steza zavije levo in preči pobočje. Odpirajo se nam razgledi na Monte Amariano. Sledi strm vzpon skozi bukov gozd, kjer je treba malce oprezati za markacijami. Na vrhu strmine nadaljujemo desno, pot se celo malce položi in nas v zmernem vzponu pripelje do opuščene planine Cimadors, kjer je hiška spremenjena v zasilni bivak. Do sem smo potrebovali približno dve uri. Od hiške sledimo markacijam desno v gozd. V nekaj okljukih pridemo do široke gozdne grape, ki je v jesenskih mesecih polna odpadlega listja. Strmo se povzpnemo do sedla, kjer se nam prvič pokaže mogočna Creta Grauzaria. Na sedlo nadaljujemo levo, gre pa desno oz. naravnost pot, ki bi nas pripeljala do Crete Grauzarie. Na tej poti je tudi razcep za pot 444 v zoprno in zahtevno grapo potoka Riu della Forchia, ki pa je trenutno zaprta. Po slemenu se skozi bukov gozd po travnatem grebenu povzpnemo do vršnega dela, ki je poraščen z rušjem. Sledi nekaj strmih okljukov in že smo na vrhu, ki ga označuje skromen, majhen lesen križ. Od planine do vrha smo potrebovali slabo uro. Z vrha pogledamo v nedrje dveh karnijskih lepotcev: Monte Sernia in Crete Grauzarie. Na dosegu roke sta! Desno od Sernia je Creta di Mezzodi. Kakšen razgled. Če pogledamo desno, spodaj vidimo slikovito vasico Dordolla, nad njo pa Cjasut dal Sior, Monte Chiavals, Zuc dal Bor, Cristis in Pisimoni. Če pogledamo proti jugu, je pred nami Monticello, desno pa Monte Amariana, na drugi strani reke Tagliamanto pa San Simeone z ostanki vojne vihre prve svetovne vojne.

Z vrha sestopimo po poti vzpona in takrat šele občutimo, koliko je bila pot pravzaprav strma.

Nadmorska višina: 1639 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 5–6 ur
Zahtevnost: 2 / 5