Emilija - Romanja s kolesom, 5. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / / 16:26

Cilj drugega dne našega »kolopotovanja« je bila Republika San Marino, najmanjša in hkrati naj bi bila tudi najstarejša republika na svetu. Že od daleč smo lahko opazovali Titano, 650 metrov visok najvišji vrh San Marina, ki mu nudi dober strateški položaj.

Ali bo naporno, so me zjutraj spraševali kolesarski prijatelji. Potolažil sem jih, da mesto leži pod goro, zato bo treba premostiti manj višinskih metrov, ter da se cesta dviga postopoma. Od mesta Riccione do San Marina vodi 15 kilometrov dolga pot, ki je večinoma speljana skozi manjše vasi: Osteria del Fiume, Ospedaletto in Faetano so največje med njimi. Na začetku res ni večjih klancev in le zadnja dva kilometra sta res strma. Pred zadnjim vzponom kolesarska pot pelje po trasi nekdanje železnice, ki so jo opustili po drugi svetovi vojni. Tako San Marino sploh nima železniške proge, prav tako nima letališča, ima pa pristajališče za helikopterje. Normalno, da država z nekaj več kot 27 tisoč prebivalci, kolikor so jih našteli z zadnjim štetjem, ne more imeti take infrastrukture kot večje evropske države. Zato so prebivalci zelo povezani z Italijo, kamor lahko brez večjih težav hodijo na delo. Tudi druge storitve lahko uporabijo v Italiji. V San Marinu je bolnišnica, v kateri zdravijo osnovne bolezni. Če v njej pacienta ne morejo pozdraviti, ga pošljejo v ustrezno italijansko bolnišnico in država mu plača storitev.

San Marino ni članica Evropske unije. Celotno območje je zato »duty free«, kar pomeni, da so cene tu veliko ugodnejše kot pa v sosednji Italiji. V mestu smo videli veliko prodajaln s tehnično opremo, oblekami, spominki in kakovostnimi usnjenimi izdelki, po katerih so morda še najbolj znani. Kdor želi v svojem potnem listu žig Republike San Marino, lahko obišče turističnoinformativni biro in zanj odšteje pet evrov.

Središče mesta leži za obzidjem in ima tri obrambne stolpe, ki dandanes služijo le kot čudovite razgledne točke. Če bi želeli videti proti Jadranskemu morju, bi se morali povzpeti na enega od njih, a žal nismo imeli časa. Zato smo se ustavili na glavnem trgu ob parlamentu in od tam občudovali griče in vzpetine severno od San Marina. Pomembnejša sta griča z utrdbo San Leo in Carpegna, kjer je pogosto treniral Marco Pantani. Za počitek ob kavici smo se spustili nekoliko nižje, saj so tam cene precej ugodnejše. Izvedeli smo tudi, kako je Republika San Marino nastala – a o tem prihodnjič.