Bil je zvest svojim koreninam

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. november 2022 / 08:47

Minuli mesec je bila na hiši, v kateri se je pred 220 leti rodil Matevž Ravnikar Poženčan, duhovnik, pesnik in zbiralec ljudskega izročila, odkrita spominska plošča. Domačini in drugi cerkljanski rojaki so ob tem osvetlili pot, ki jo je prehodil, in obsežno zapuščino.

Na Kranjskem sta v 19. stoletju delovala dva pomembna moža z imenom in priimkom Matevž Ravnikar. Skupno jima je bilo tudi to, da sta bila duhovnika in povezana s Francetom Prešernom. Mlajši, rojen pod Krvavcem 31. avgusta 1802, je bil z njim v tretjem razredu ljubljanske normalke, o dobrem znanstvu, celo prijateljstvu s pesnikom, pa govorijo tudi viri iz kasnejšega obdobja, ko je Ravnikar opravljal duhovniško službo.

Poklicno pot je začel v Železnikih, nadaljeval na Breznici, v Stari Loki, Trnju pri Šenpetru na Krasu, na Gori pri Sodražici, v Semiču, na Selih pri Kamniku, kjer je služboval dobrih trinajst let in tako spisal najdaljše poglavje, nazadnje pa je bil dobrih devet let župnik v Predosljah. Zbrani na slovesnosti ob visoki obletnici Poženčanovega rojstva so ob tem še izvedeli, da je prvo samostojno službo nastopil ravno v času, ko je po vsej Gorenjski razsajala najhujša epidemija kolere, in da je, kot poroča farna kronika župnije Predoslje, izpolnil staro željo faranov po večjih zvonovih: stari veliki zvon je porabil za srednjega, organiziral nabavo novega ter stara mala dva dal preliti v enega manjšega. Tako so za sorazmerno majhne stroške prišli do solidnih zvonov ... a jih je vzela prva svetovna vojna. Nekdanja šola, ki jo je dal sezidati z veliko podporo občinskega predstojnika barona Antona Zoisa, še vedno stoji – z novo stavbo na mestu stare mežnarije je Ravnikar zagotovil dovolj prostora za učenje branja in pisanja, ki se je v tistem času izvajalo večinoma v župniščih, v tako imenovanih nedeljskih šolah. In še eno zaslugo poudarja omenjena kronika: sestavil je farni direktorij, kar pomeni, da je iz starih listin v eno knjigo pregledno prepisal vsa opravila, pravice in dolžnosti farne duhovščine in tako močno olajšal delo svojim naslednikom.

Umrl je 14. februarja 1864. »Hvaležni farani so mu na zunanji strani prezbiterija cerkve sv. Siksta vzidali spominsko ploščo, ki je bila pred leti obnovljena,« je bilo slišati ob odkritju spominske plošče v Poženiku, na Hvačarjevi domačiji.

Že pod prvo javno objavljeno delo se je podpisal Poženčan in tako je po besedah Daniele Močnik ostalo do konca. »S psevdonimom najbrž ni želel skriti svoje identitete, ampak ga je v svoji skromnosti uporabljal brez imena in priimka, da ga ne bi zamenjevali s takrat že dobro poznanim in uveljavljenim soimenjakom. Skromnost je bila najbrž tudi vzrok, da se ni dal naslikati, tako danes njegove podobe žal ne poznamo.«

Pred pozabo je rešil številne pesmi in pravljice

Ravnikar je na vsej svoji poklicni poti zbiral ljudsko poezijo in prozo. Bil je prvi, poudarja Močnikova, ki je zapisoval ljudske pravljice, pripovedke in uganke, v njegovi zapuščini pa so med drugim še stari slovenski pregovori, sestavki, ki jih je pisal v svoji vzgojni naravnanosti, daljše razprave, ki so nastale pod vplivom romantičnega domoljubja, in poleg ljudskih tudi izvirne pesmi, v katerih je prav tako izražal zlasti ljubezen do domače zemlje.

Za pesništvo ga je »najbrž navdušil« profesor slovenščine na liceju in v semenišču Franc Serafin Metelko, ki je na mladega bogoslovca prenesel tudi uporabo svoje pisave (metelčice), izvemo v Poženčanovem berilu.

Obsežen Ravnikarjev opus je večinoma ostal v rokopisu. Ljudske pesmi so postale pomemben del zbirk, ki so jih uredili Stanko Vraz, Emil Korytko in Karel Štrekelj, Daniela Močnik pa je v letu 2005, Unescovem mednarodnem letu nematerialne kulturne dediščine, naredila izbor pesmi in pravljic za omenjeno berilo, z namenom, da bi mlademu cerkljanskemu rodu približalo in ozavestilo domačo dediščino.

»Matevž Ravnikar Poženčan ne sodi med vrhove slovenske književnosti. Ni dosegel zvezd, saj po njih sploh ni segal. Vse življenje je v svoji skromnosti ostajal v senci drugih, ki jih je razvrščal više od sebe. Vseeno se je s svojo pridnostjo uvrstil med tiste kulturne delavce druge četrtine 19. stoletja, ki zaslužijo, da spomin nanje ne opeša. Še danes nam je lahko zgled njegovo pomirljivo, a odločno domoljubje,« je prepričana Močnikova. »Mnoge njegove misli so danes še posebno aktualne. Na primer tale: »Rodoljubje v tem obstoji: da čislamo svoj materinski jezik, da se tudi učeno po domače pomenimo, da vse učenosti in umetnosti slovenskemu duhu primerjamo.« Da ni le to romantična zanesenost?« je sklenila razmišljanje.

Poženčanovo berilo, ki vključuje tudi eno od Ravnikarjevih poučnih zgodb, je izšlo za kulturni praznik 2006, ob letošnji obletnici pa sta Občina Cerklje in Celjska Mohorjeva družba poskrbeli za ponatis.