Nam manjka domišljije?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 12. november 2022 / 08:48

Kako se dogaja človeška zgodovina? To je staro vprašanje in stara sta tudi glavna odgovora. Po prvem je zgodovina nenehni napredek, ki temelji na uvajanju novega. Po drugem gre za »večno vračanje istega« …

Vojna proti domišljiji

Pred kratkim smo tudi v slovenskem prevodu (opravil ga je Samo Kuščer, izdala založba UMco) dobili knjigo Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva (The Dawn of Everything: A New History of Humanity). Avtorja knjige sta arheolog David Wengrow in antropolog David Graeber. Slednji je kmalu po izidu izvirnika umrl, tu pa preberimo nekaj odlomkov iz pogovora s prvim. Najprej odgovor na vprašanje, ali imamo ljudje preveč ali premalo domišljije. »Thomas Hobbes in Jean-Jacques Rousseau sta sicer verjetno imela bujno domišljijo. Čas, v katerem sta bila, je bil tudi zelo progresiven. Ter razburljiv. Čas v 17. in 18. stoletju, to so bili revolucionarni časi, ki so prisilili ljudi, da so na novo premislili vse. Dve ali tri stoletja pozneje pa je res nekoliko čudno, da se še vedno obsesivno vračamo k tem besedilom, ki so bila napisana že davno tega. Govoril sem s sinom in se spraševal, zakaj nam platforme, kot je Netflix, še vedno vrtijo filme in obnavljajo franšize, ki so nastale, ko sem jaz bil otrok v sedemdesetih. Zakaj imamo še vedno Star wars? Zakaj si ne izmislijo kaj novega? Vse skupaj je videti kot nekakšna revščina sveže domišljije ... In seveda Tolkien, zakaj se vračamo k njemu, veste, kdaj je on pisal? Več generacij tega. Ampak tukaj smo zdaj z novo serijo Rings of power, ki načeloma sploh ne sledi zgodbi! Ampak dejstvo je, da ga znova obujamo. Eno franšizo molzemo neprestano. Zakaj ni novega Tolkiena? In na drug način, zakaj nimamo novega Hobbesa ali Rousseauja, ki bi si zamislila stvari v sedanjosti. To je nekaj, kar je trdil moj soavtor v knjigi David Graeber, da poteka vojna proti človeški domišljiji, ki pa je alarmantno uspešna.«

Pomeni svobode

Naslednje vprašanje: Zakaj ima beseda svoboda toliko različnih pomenov? »Zelo zanimivo vprašanje. Nedavno sem debatiral z nizozemskim filozofom, ki je napisal knjigo o svobodi, prerekala sva se o tem, da je koncept svobode unikaten za Evropo. Da je inovacija Zahoda, ki jo lahko spremljamo vse do Rimljanov in Grkov, tako da je po večini mediteranski in severnoevropski koncept. To je ideja, s katero se ne strinjam. In s tem se ne strinjava niti v knjigi. V bistvu je to, kar praviva, da če vzamemo svobodo ne kot abstraktno vrednoto, na način kot govorimo o svobodi govora, človeški svobodi, ampak v pogojih konkretnega človekovega obnašanja. Oblike svobode so bile raziskane in ponazorjene v človeški družbi na različne načine zelo daleč v preteklosti, kot jim lahko sledimo. In sklicujemo se na zelo konkretne načine vedenja. Svoboda, da nekdo odide in se preseli od neke družine, nekega okolja, svoboda neuboganja arbitrarnih povelj in najosnovnejša svoboda od vseh, svoboda na novo si izmisliti in na novo izumiti načine družb, v katerih bi si družba želela živeti. Vidimo veliko primerov, da se to resnično dogaja. Če gremo daleč nazaj, več tisoč let, v različne dele sveta. In tako se nam danes zastavljajo nova vprašanja. Zdi se, da smo zdaj v zelo neobičajnem obdobju, ko je to zelo težko storiti. Zdi se, da si je ljudem zelo težko zamisliti, da bi se znova igrali z 'glino človeške družbe' na način, kot je načeloma zelo tipično za našo vrsto. Ne samo, da spremenimo malo tukaj, malo tam, ali spremenimo davčne režime, ampak da se resno vprašamo, ali nam je sploh všeč družbena ureditev, kot jo imamo danes, je to res prava pot, kamor gremo na tem planetu? In kako bi lahko prišli do resnične radikalne spremembe? Tudi tako, da bi samo to znali povedati. Nekaj ljudi to zna. Četudi tvegajo, da bi jih drugi označili za nore. Takšno izmišljanje na novo in premišljanje sta zelo osovražena. In to je bilo tudi močno zasidrano v načine, kako se ljudje izobražujejo. Kar želiva prikazati v knjigi, je to, da je to zgodovinsko gledano zelo neobičajno. Če smo kaj izgubili od tistih prazgodovinskih dni, to ni enakost, ker ne verjameva, da so ljudje kadar koli živeli v popolnih družbah enakosti, ampak mogoče smo začasno izgubili nekaj te svobode, da bi se na novo izumili. Ampak seveda, to je provokacija. Sama ne verjameva, da smo jo res izgubili, ampak si samo ves čas ponavljamo, da smo jo izgubili.« (Vir: intervju Gašperja Andrineka z Davidom Wengrowom, MMC RTV SLO)

Svoboda izmišljanja

Poudarek gornjega razmišljanja je torej v svobodi, da si na novo izmislimo in izumimo načine, v katerih bi si naša družba želela živeti. Še prej pa se je treba vprašati, v čigavem interesu je, da tega ne storimo.