Vse v življenju je cikel

Cikel pa se menja vsakih pet do sedem let, razmišlja Katka Žbogar. »Vse se zgodi ob pravem času – to je največja čarovnija, ki jo imamo na voljo vsi.« Katka je diplomirana antropologinja, vzgojiteljica in waldorfska vzgojiteljica. »Osem let sem delala v jaslih in tam sem se naučila največ o življenju.«

Obiskala sem jo v njenem novem domu, v Breznici pod Lubnikom, v hiši, ki jo prenavlja, in za katero se nadeja, da bo postala stičišče rokodelstva, domačnosti in gostoljubja.

Katka je bitje, divje bitje. Včasih za takega človeka rečemo: nekaj ima, neopisljivega, ne znaš povedati, kaj, ampak veš, da ima. Tudi njena 11-letna hči Tonja, rusko ime sta ji starša Katka in Matija nadela po prednikih iz prostranih ruskih dežel, pravi, da je njena mami posebna. Res je, da se redkokdo v zgodnjih srednjih letih odloči za prenovo stare, skorajda propadajoče, hiše. Pa vendar – Katkin moto je, da kdor premika, premakne.

In premaknila je …

»Meni se je zdelo čisto noro, da v Škofji Loki – mestu cehov in rokodelstva – nimamo rokodelskega centra. Takrat je bila stvar jasna: treba ga je narediti, okoliščine so se tako poklopile, da smo se srečali pravi ljudje in so se stvari postavile na svoje mesto. Rokodelski center DUO je bil ustanovljen pred dobrimi desetimi leti, z ljudmi, ki so sledili srcu, ne svojemu poklicu. Tam so se zbrali bivši učitelji, inženirji in še marsikdo ... Ustvarjalnost in domišljija sta ključni točki, ki sta nam takrat dali pogum za neznano, brez preračunljivosti.« Rokodelski center DUO v Škofji Loki ob obisku še vedno vzbuja domačnost in simpatijo.

Digitalna zasvojenost

V Centru za trajnostni razvoj podeželja Kranj Katka s sodelavci vodi projekt Rane ekrana in pripravlja kurikul za Preventivni in detoks center preko ESRR sredstev, LAS Gorenjska košarica. Partnerja sta tudi Občina Tržič in Marioana.

V Sloveniji centra za zdravljenje digitalne zasvojenosti in odvisnosti še nimamo, je pa jasno, da svetovalnice niso dovolj. »S kurikulom za zdravljenje digitalne zasvojenosti so prvi v Sloveniji, ki pripravljajo projekt 'ready to go'. Gre za urgentno potrebo, saj danes lahko govorimo o tisočih zavoženih življenjih mladih, na kar že leta opozarja terapevt Miha Kramli,« mi pove sogovornica. Digitalna zasvojenost je, meni, primerljiva s heroinsko zasvojenostjo, sistemskih rešitev razen svetovalnic, ki uspešno delajo (LOGOUT; SAFE.SI), pa za zdaj na širši slovenski ravni še nimamo.

S skupnimi močmi in cilji, kot poudarja Katka Žbogar, želijo in delujejo v smeri tistega, kar je dobro za človeka in skupnost. »Verjamemo v življenjske veščine odraščanja, ki temeljijo na rokodelstvu, samooskrbi in kmečkih opravilih, preživetja v naravi, tradiciji, igrah in sodelovanju, čebelarstvu, umetnosti in kulturi,« pove. Zato so v mesecu oktobru v vseh občinah Gorenjske izvedli Program ŽIVO – življenjske veščine odraščanja, po vrtcih, Mladinskih centrih, na dogodkih ...

»Kar je dobro za vse nas, so prostorsko, časovno in jasno oblikovana družinska pravila, ki jih moramo začeti upoštevati, npr. da v spalnico ne nosimo telefona, da imamo v predsobi neko košaro, kamor po določeni uri odložimo telefon, da po sedmi uri zvečer nismo več dosegljivi ...« razmišlja Katka Žbogar. Njihov cilj, cilj Zavoda Kres, centra CTRP in delovne skupine stroke je, da pridejo v šole za starše, da pripravijo predavanja o pretečih nevarnostih digitalnih tehnologij. »Statistike kažejo, da se šestdeset odstotkov komunikacije med najstniki zgodi na družbenih omrežjih. Povprečen najstnik letno preživi 3200 ur na spletu, odrasli pa 2100 ur v službi ob 8-urnem delovniku.«

V prihodnosti poleg priprave kurikula za zdravljenje digitalne zasvojenosti in odvisnosti iščejo lokacijo za preventivni in detoks center, pripravljajo izobraževanja za starše po celi regiji, sodelujejo z različnimi sektorji, da na ravni šol za starše, vrtcev, na roditeljskih sestankih govorijo o aktualni problematiki, ki je že zdavnaj presegla njihov domet.

Hiša

Katka Žbogar je že od nekdaj sanjala o stari kmečki hiši, ki bi ji vdahnila življenje in s tem ohranila arhitekturo kraja. Sanje so se ji zdaj uresničile. »Verjamem, da hiša živi v toku letnih časov in opravil, ki so jih včasih ljudje živeli; skladno s tem imamo tudi rokodelske delavnice in kmečka opravila,« z navdušenostjo pove Katka in nadaljuje: »Oktobra se lička in lušči fižol, novembra in decembra bomo pletli, kvačkali, polstili, volna je v teh mesecih material za ustvarjanje, nato januarja študiramo knjige in pripravljamo semena za setev.« Pravi, da tu ni nobene znanosti: gre za kombinacijo ročnih del in spoznavanja znanj z zemljo in semeni. »Zgolj preprosto življenje. Da nadgradimo že tisočkrat preverjena znanja, verjamem, da tudi trajnostna, za prihodnost.

Če vemo, kam gremo in kaj si želimo, se nam stvari zgodijo ob pravem času. In takrat jih je treba speljati in jim zaupati, slediti viziji, sanjam, ne glede na to, da okolica misli drugače,« z navdihujočo energijo razmišlja Katka.

Obnovljena hiša bo stičišče

Ideja za nakup hiše pod Lubnikom je prišla pred šestimi leti. »Ko sem videla, da to hišo prodajajo, sem oklevala, pa mi je oče rekel: kdaj, če ne zdaj ... in odločila sem se za nakup.« Slab mesec Katka živi tu in pravi, da je skupno igrišče njene družine ta hiša. »Tu znamo skupaj delati in ustvarjati.«

V času obnove so tu že imeli delavnice za Šent, prišli so osnovnošolci, prirejali so delavnice za otroke, iz Varne hiše so prišle ... »Večinoma gre za prostovoljno delo, zato smo veseli vseh donacij, da pokrijemo stroške materialov, da bo lahko prišlo čim več takšnih druženj željnih ljudi,« si želi sogovornica.

Najbolj pomembno je, da na osnovi tradicije in korenin preteklosti iščemo poti za veščine odraščanja, zato se trudi povezovati svoja znanja, povezana z etnologijo. »Sem pa zagovornica 'dolgčasa in domišljije', da imajo otroci samo nekatere materiale; otrokom mora biti kdaj dolgčas, ni treba, da jih ves čas animiramo in zabavamo, morajo si sami najti okupacijo, ki jih zanimira.«

Od svetlobe poletja do temin zimske noči, od pomladnega žuborenja ptičjih melodij do jesenske žetve, od praznovanja martinovega do mrakobnih mrzlih dni, svetlih in temačnih sanj, tak je cikel življenja. Pri Katki Žbogar, Tonji in Čiji, kjer je na enega od prvih dni pravega novembra dišalo po jabolčnem zavitku in se je čutila domačnost, boste, če se oglasite pri njih, doživeli mnogo dušo božajočih ostalin starih časov.