Ko zabučita violončelo in boben

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 6. november 2022 / 16:47

Kristijan Krajnčan, visoko izobražen glasbenik, violončelist, bobnar, skladatelj in filmar, ima glasbene korenine. Z glasbo je prepojena tudi njegova krošnja, katere letošnji sad je četrti album projekta Drumming Cellist z naslovom Zabučale gore.

Zabučale gore? Raziščem – slovenska ljudska pesem, na portalu YouTube jo prepevata Slovenski oktet, Rafko Irgolič, ne manjka različnih izvedb narodno-zabavnih ansamblov … Kako se je s slovenskimi ljudskimi pesmimi srečal klasični violončelist in džez bobnar?

Zabučale gore smo velikokrat peli doma in je ena izmed tistih pesmi, ki so se mi iz otroških let najbolj vtisnile v spomin. Pesem me tudi v širšem smislu spominja na Gorenjsko in moja mlada leta, sicer pa o teh in neki nostalgiji po njih govori tudi besedilo. Da nam vedeti, da so še v času moje mladosti – zdaj sem star 36 let – ljudje vendarle ob različnih priložnosti peli več kot danes. Različne družbe in omizja, tako doma kot ob raznih drugih priložnostih, so izražala veselje in dobro voljo s pesmijo, danes pa je to prava redkost. Zdi se mi, da to odraža tudi stanje duha v današnjem času in svetu. Prav zato je pomembno, da vsak pri sebi ponovno najdemo to iskrico, da ne ugasne. Zame je ena izmed nalog umetnosti, da to iskrico razplameni in jo ohranja tudi pri poslušalcih, jih navdihuje, zdravi in včasih tudi namenoma zbode.

Tudi sam sem mislil, da je Zabučale gore slovenska ljudska pesem, a sem med raziskovanjem izvedel, da izvira iz Moravske na Češkem in je slovensko besedilo prispeval Oton Župančič. Če sem se kaj naučil iz svojega raziskovanja, je to dejstvo, da dlje ko greš nazaj v času, težje je ločiti med »našo« in »njihovo«, saj vsaka ljudska glasba vključuje tudi vplive drugih narodnosti. Ločevanje je umetno, glasba nas uči, da vse izhaja iz enega izvora – to je bila tudi ena izmed ključnih točk pri snovanju tega albuma.

Seveda gre za folklorno glasbo, ampak jaz se niti ne ukvarjam toliko s posameznimi žanri, vedno gledam z neke svoje perspektive, ki s seboj nosi tudi džez, klasiko, filmsko glasbo ... Najraje imam, da moja glasba nastaja v nekem svojem, neumestljivem žanru.

Preprosto gre za glasbo in pika.

Tako. Pomembno je, da v glasbi najdeš bistvo in to bistvo ti potem ponuja barve zvoka, zametke žanrov, tudi obliko in strukturo skladbe … Na albumu sem poskušal priti do bistva vsake posamezne pesmi. V iskanju tega seveda velikokrat pripomore tudi samo besedilo.

V skladbah, razen v prvi in zadnji Vodnjak in Requiem, uporabljate ljudske motive, pa vendarle ti v smislu znane melodije niso vedno poudarjeni. V ljudskih pesmih vas je zanimalo še marsikaj drugega, mar ne?

Mogoče bom odgovoril nekoliko nenavadno, ampak sam nikoli nisem preveč maral slovenske ljudske glasbe – v smislu, da bi jo igral. Zdela se mi je preveč enostavna v primerjavi na primer z bolgarsko ljudsko glasbo z grlenim petjem ali pa afro-kubansko ljudsko glasbo s številnimi ritmi.

Ampak ko dobim idejo za nov album in se ta zdi neuresničljiva, ko ne vem, kako bom prišel do cilja, vedno znova ugotovim, da so take ideje najboljše in hkrati edine, ki so vredne raziskovanja. Tako je bilo tudi tokrat, ko je mojo pozornost vzbudila ljudska glasba. Z leti se je v mojem glasbenem razvoju spremenilo tudi, da me je to nekoč spravljalo v obup, zdaj me poganja.

Ker imate več izkušenj, znanja in hkrati močno željo?

Lahko bi tako dejal. Med ustvarjalnim delom se hkrati odpirajo tudi nove poti. Spraševal sem se, kdo sem, od kod sem, kakšna je moja identiteta, in poskušal najti nekaj globljega v enostavnosti folklorne glasbe. Večina Slovencev misli, da je naša ljudska glasba nekaj zelo ozkega, ko pa sem začel raziskovati stare posnetke ljudske glasbe v Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, sem spoznal, kako širok je pojem naše ljudske glasbe, ki jo pripisujemo različnim pokrajinam. Naletel sem na elemente v tej glasbi, ki so mi povsem odprli glavo. Pri starejših posnetkih rezijanskih pesmi sem recimo zasledil uporabo četrttonov z zelo jasnim namenom vzbuditi emocijo – vsaj jaz sem tako začutil. Načeloma vse življenje vadiš zato, da ne bo slišati »fovš«, nakar v glasbi odkriješ četrttone, ki so še manjši od poltonov, na katere je uglašen klavir. Mogoče se poslušalec tega sploh ne bi zavedal, jaz kot nastopajoči pa to začutim in mislim, da zaradi tega občinstvo tudi.

Torej vas je pri posameznih skladbah zanimala tudi vsebina besedila; ali tudi ta vpliva na to, kako igrate posamezno skladbo?

Vsekakor. Zato sem k vsaki pesmi dodal tudi podnaslov, ki pove, kaj želim s skladbo povedati. Recimo Tri jetrve (oziroma tri svakinje) imajo podnaslov Slavic blues. Ideja Slovanov, ki so bili eni največjih sužnjev v zgodovini, me je pripeljala do afroameriškega suženjstva. Slovanskost sem želel predstaviti skozi blues, zato ima skladba obliko ameriškega bluesa. Skladbo tako tudi igram, dodal sem »neworleanski groove«, violončelo ima kitarski bluesovski zvok. V pesmi se svakinje med tem, ko žanjejo žito na polju, pogovarjajo, koga je katera izmed njih ljubila, ko je bila mlada … Blues govori o delu in ljubezni, zaradi katere so ljudje lahko sploh preživeli. Tudi sicer se mi zdi, da me pri muziciranju že dolgo spremlja, kako z glasbo bolečino in temo pretvoriti v nekaj pozitivnega. Blues ima neverjeten naboj, ki te lahko vedno znova dvigne.

Ali pri snovanju vaših glasbenih projektov sodelujeta tudi s partnerko Tsarino, klasično pianistko, ki prihaja iz Bolgarije? Je običajno vaša prva poslušalka?

Ko si na neki točki tako zelo v »svojem filmu«, zagotovo potrebuješ nekoga, ki mu zaupaš, nekoga, ki ima pregled nad tvojim ustvarjanjem in ve, kdo si in kaj v glasbi iščeš, hkrati pa je tudi njegov okus podoben tvojemu. Zame je tak človek Tsarina. Pomembno je, ko ji ponudim kaj v poslušanje in mi brez veliko komentarja zna povedati svoje mnenje. V pomoč mi je tudi, kadar se pripravljam na kakšen zahtevnejši koncert v živo. Tsarina je klasična pianistka in ima izjemen občutek za strukturo skladbe, še posebno če so nekoliko daljše.

Za album Zabučale gore ste oba inštrumenta, violončelo in bobne, pa tudi glas v studiu nasnemavali, v živo na koncertu pa imate včasih oba inštrumenta ob sebi, v določenih skladbah pa sedete za baterijo bobnov ...

Studio seveda omogoča možnost nasnemavanj, sem pa imel leta problem, kako svojo glasbo pretvoriti v živi nastop. Ugotovil sem, da ne smem in mi ni treba od samega sebe pričakovati, da bom igral enako kot na albumu. Nastopi v živo so drugačni in zahtevajo tudi drugačno energijo. Po navadi prilagodim aranžma skladbe tako, da jo lahko igram v živo.

Ob sebi imam na desni nogi bas boben, na levi pa določena tolkala in nekatere efekte, s katerimi si lahko pomagam, medtem ko igram na violončelo. Zaradi uporabe nekaterih efektov je bilo tudi studijskih nasnemavanj tokrat manj kot pri prejšnjih ploščah.

Tako boben kot violončelo na vaši glasbeni poti vztrajata v nekakšnem sožitju. Gre predvsem za eksperiment ali se tako od enega kot drugega enostavno ne morete povsem ločiti?

Včasih sta hotela iti vsak na svoje, zdaj pa mislim, da vedno bolj tiščita skupaj. Igranje violončela sem pred leti celo za nekaj časa opustil, ker se mi je zdelo, da ni del mojega sveta. Kasneje sem opazil, da lahko del sebe izrazim z enim inštrumentom drugače kot z drugim. Na bobnu lahko izrazim določene aspekte, ki jih z violončelom ne morem – in obratno.

Sodelujete tudi v veliko zasedbah, tako pri snemanjih kot na koncertnih nastopih. Kakšna je ločnica med vašimi lastnimi projekti in drugimi glasbenimi angažmaji?

Po eni strani me timski projekti zelo inspirirajo, v zadnjih letih pogosto s plesalci, tudi z bratom Žiganom. Na ta način razširjam lastno ustvarjalno področje. Seveda pa je bistvena ločnica v tem, da sem pri lastnih projektih sam svoj režiser in vem, kaj je moja ideja, ki jo želim izpeljati, ko sodelujem z drugimi, pa je prav tako dobro vedeti, kdo je režiser. Poskušam videti njegovo ali njeno vizijo in čim bolj kreativno sodelovati. Zadnje čase pa opažam, da se mi vse bolj odpirajo projekti, v katerih sem lahko kreativen in lahko delam, kar želim, medtem pa je manj projektov, kjer sodelujem le v stranski vlogi. Vedno bolj me kličejo ljudje, ki cenijo to, kar lahko doprinesem k njihovi zgodbi.

Glede na to, da sta festivalsko poletje in jesen mimo, vas v prihodnje še čakajo kakšni koncerti?

Do polovice oktobra sem veliko igral s sestavom Marka Črnčeca v Beogradu in Berlinu, s plesnim projektom Male Kline v Sofiji, trenutno pa večino moči usmerjam v predstavljanje albuma Zabučale gore.

Torej bo čas za razmišljanje o novoletnih željah ...

Na primer o novem violončelu. Prav zdaj odhajam do goslarja Danijela Muska v Škofjo Loko. Razmišljava o tem, da bi izdelal inštrument posebej zame in moj način igranja. Noče ostati zgolj pri »stradivarijih«, všeč so mu inovacije in morda nama uspe ustvariti nekaj sodobnejšega, pisanega na mojo kožo.