Dan žena

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / torek, 1. november 2022 / 19:31

Tunjiške zgodbe (12)

Tako kot vsako leto so tudi to leto žene za svoj praznik pripravile zabavo zase, pa tudi za svoje može. Poskrbljeno je bilo za godca in pijačo. Zabavo so pripravile v vaškem gasilskem domu, ki naj bi bil za take stvari najprimernejši. Žene same pa so napekle piškotov in drugih dobrot polne peharje. Kar skušale so se, katera bo prinesla več in boljših sladkarij. Na zabavo so povabile tudi može in druge, kdor je hotel priti, da bodo lahko plesale pozno v večer.

Tako je prišel na zabavo tudi Tone, ki je bil vedno tam, kjer se je dobilo kaj zastonj. Tone ni bil poročen, sam z mamo je živel na manjši kmetiji. Na zabavi je sedel v kotu in se basal z dobrotami, ki jih je bilo polno na mizah. Vselej pa, ko je bil prepričan, da ga nihče ne opazuje, ker so bili vsi zaverovani v ples, je piškote tlačil za srajco. Toda Tončka ga je imela cel večer na očeh, ker je dobro poznala njegove navade. Kar dolgo je trajala zabava. Vsi so plesali, le Tone se ni premaknil iz kota, pa je Tončka naročila godcu, naj zaigra eno hitro polko samo zanjo in Toneta. Kar izvlekla ga je izza mize. Zavrtela ga je in plesala sta, da jih je bila polna soba. Držala ga je za srajco in mu jo postopoma vlekla izza hlač. Naenkrat so se po plesišču usuli piškoti, ki jih je imel Tone spravljene za srajco in namenjene za njegov dom. Nastal je glasen smeh po dvoranici. Tone pa je nemo stopil skozi vrata in jih zaloputnil za sabo. Od tedaj dalje menda ni nikoli več prišel na zabavo ob prazniku dneva žena. O dogodku pa se je po vasi še dolgo govorilo.

Španovija

Po ljudskem izročilu sta v času križarskih vojn dva brata iz naših krajev v Sveti deželi potegnila nekega viteza izpod otomanskih mečev in mu tako rešila življenje. Za oddolžitev jima je ta vitez dal veliko zemlje, cel Srednji Vrh v Tunjicah. Brata sta zgradila hišo in skupaj živela. Zato so ljudje tej hiši dali ime Španovija. V starih cerkvenih knjigah je zapisano, da je posest velika za grunt in pol, kar naj bi bilo po zdajšnjih merah najmanj 30 hektarjev. Na celem Srednjem Vrhu naj bi bila to edina domačija. Je pa nekaj zemlje prehajala na druge kmetije. Župnik Jože Lombergar, ki je služboval v Tunjicah do leta 1876, pa navaja v svojih zapiskih, da posest še obsega samo 6 hektarjev. Pri hiši se je spremenilo več priimkov, kot zadnji sta tu živeli dve ženski, vdova Helena Sedušak, poročena Kosirnik, in moževa sestra Katarina. Umrli pa sta pri sosedu, kjer je bila za »tamlado« Helenina hči, in sicer Helena leta 1903, Katarina pa dve leti za njo. Po tem času je domačija na Španoviji začela propadati. Po drugi svetovni vojni je bilo le še nekaj zidovja in vodnjak. V neposredni bližini je zdaj zrastla nova, ki smo ji dali ime pri Špan, malo podobno prejšnjemu imenu. Na Španiji pa je v času, ko hiša ni bila več naseljena, menda strašilo. Če si prišel na Srednji Vrh tam okrog polnoči, je tam mimo z veliko ropota prikorakala ali pritekla četa vojakov v okovanih škornjih oziroma so prikorakali samo škornji, saj vojakov od kolen navzgor sploh ni bilo, kot da bi bili pri kolenih odsekani. To so pripovedovali stari tunjiški možje, ki so to v velikem strahu menda tudi sami doživeli. Veljalo je kar pravilo, da ponoči tam mimo ni varno hoditi. Marsikateri vaščan si je to vzel za resno in mimo Španovije ponoči ni hotel hoditi.