V šolo prinašali toplino

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. oktober 2022 / 09:03

Med letošnjimi dobitniki najvišjih državnih nagrad na področju šolstva je tudi Jelena Horvat, nekdanja dolgoletna ravnateljica Osnovne šole Antona Janše v Radovljici. Nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami dojema kot »pravljičen« zaključek svoje poklicne poti, ki ji je omogočala tako strokovno kot osebnostno rast.

»Sem vesela, ganjena, ponosna, lahko bi rekla celo očarana, da so zbrali skupaj in obrazložili vse, kar sem naredila v svojem poklicnem obdobju. Če so vse te dosežke opazili tudi drugi, pomeni, da sem vendarle pustila sledi,« je za visoko priznanje hvaležna Jelena Horvat. Ob upokojitvi maja letos je tudi sama opravila neke vrste pregled vsega, kar jim je uspelo doseči s sodelavci, in je na to resnično ponosna. »Skupaj smo naredili stvari, s katerimi smo premikali strokovna spoznanja in celo sistem na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.«

Po zaključku študija socialne pedagogike na Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani se je Jelena Horvat kot štipendistka ministrstva za pravosodje najprej zaposlila v Kazensko-poboljševalnem zavodu za mladoletnike Celje. Prav delo z ranljivo populacijo otrok in mladostnikov, med katerimi so bili tudi storilci najtežjih kaznivih dejanj, jo je po njenih besedah najbolj oblikovalo. »Vsako kaznivo dejanje je navadno izhajalo iz težkega otroštva oziroma okoliščin, v katerih so ti mladi odraščali – od nasilja, alkoholizma, zlorab, pomanjkanja ... Za njihova dejanja je vedno obstajal vzrok, in ko sem to spoznala, sem se zavedela, da je vsakemu posamezniku ob tem, da odgovarja za svoja dejanja, treba ponuditi tudi možnost, da se nauči drugačnega vedenja.« Kot mlada vzgojiteljica, so zapisali tudi v obrazložitvi priznanja, je v strogi režim ustanove vnašala inovativne načine dela. Uvajala je socialno učenje, sodelovala pri vključevanju mladoletnih obsojencev v pridobivanje izobrazbe in dejavno delovala na postrehabilitacijskem področju.

Trudili so se tudi za sistemske spremembe

Pridobljeno znanje in izkušnje so ji pomagale tudi pri oblikovanju smernic pri njenem kasnejšem delu z otroki s posebnimi potrebami. Ko se je preselila v Radovljico, je namreč svojo poklicno pot nadaljevala v Kamni Gorici kot vzgojiteljica v Zavodu Matevža Langusa, nato pa v radovljiški Osnovni šoli Antona Janše, kjer je najprej delala kot svetovalna delavka, zadnjih sedemnajst let pa je bila ravnateljica. V običajni in pričakovani ustroj dela je skupaj s sodelavci ves čas vnašala številne spremembe. »Predvsem smo se trudili vzpostaviti varno okolje, v katerem so se dobro počutili tako otroci kot njihovi starši, ki imajo prav tako posebno mesto v vzgojno-izobraževalnem procesu otrok s posebnimi potrebami,« poudarja Jelena Horvat. Gradili so dobre medsebojne odnose in medsebojno zaupanje. Obenem so se trudili, da so bile tudi potrebe otrok s posebnimi potrebami opažene in prepoznane, s čimer so obenem spreminjali odnos do teh otrok v družbi. »Veliko smo se gibali in ustvarjali tudi zunaj šole, da bi se čutili sprejete tudi v širšem okolju, povezovali smo se s sosednjo Osnovno šolo Antona Tomaža Linharta.« Prvi v Sloveniji so po njenih besedah vzpostavili prehajanje med programi. »Naši otroci, ki so izkazovali večje sposobnosti na katerem od področij, recimo pri matematiki ali slovenščini, so se vključevali v pouk šole z enakovrednim standardom oziroma so obiskovali podaljšano bivanje ali krožke na tej šoli, skupaj smo pripravljali dneve dejavnosti,« je razložila in dodala, da je vse to pripomoglo k večji sprejetosti njihovih otrok in njihovem vključevanju v različna okolja.

Jeleni Horvat se zdi škoda zamujenih priložnosti v primerih, ko dobro zastavljeni projekti ne zaživijo tudi v praksi. Zato so si v okviru aktiva ravnateljev osnovnih šol s prilagojenim programom, ki ga je enajst let vodila sama ali skupaj s še enim ravnateljem, ves čas prizadevali tudi za sistemske spremembe. »Podali smo veliko predlogov za spremembo zakonov ali pravilnikov, s pristojnim ministrstvom in zavodom za šolstvo smo spreminjali tudi sistemsko podlago, da smo lahko uvajali spremembe.« Zato opaža, da se družba vedno bolj odpira, otrokom s posebnimi potrebami v šolah zagotavljajo vedno boljše pogoje.

Življenjsko poslanstvo

Pomembno pa se ji zdi zlasti, da so v šoli delovali kot povezan kolektiv, skupaj so se radi smejali ter vso to toplino in sproščenost prenašali tudi na otroke. »Delo z otroki s posebnimi potrebami me je najbolj bogatilo, ob tem sem osebnostno in strokovno rasla,« je poudarila Jelena Horvat in dodala, da je ponosna, da je izbrala poklic, ki ga dojema kot življenjsko poslanstvo. »To je področje, kjer sem se res lahko uresničila, izrazila svojo empatijo – ljudi sem sposobna začutiti, jih poslušati in se vživeti tudi v njihove stiske. Tako je lažje poiskati rešitve.« Prizna, da v pokoju pogreša šolo in otroke, obenem pa čuti, da se je v dveh kovidnih letih iztrošila. »Bilo je res naporno, zato se mi je zdelo prav, da zaključim in delo prepustim novemu vodji z novo energijo in entuziazmom.« Obenem pa se želi zdaj v večji meri posvetiti še številnim drugim stvarem, ki jih je doslej mogoče malce postavljala na stranski tir. »Rada imam potovanja in odkrivanje novih krajev. Pa ni treba, da so zelo oddaljeni – zanimivo se mi zdi že raziskovanje starih hiš v Istri in z njimi povezanih zgodb.« Več časa namerava preživeti v naravi, uživa tako v hribih kot na morju. Želi si še nadgraditi že pridobljeno znanje iz someljejstva in ne izključuje možnosti, da se bo kdaj v prihodnosti ukvarjala celo z vinarstvom. Več časa pa ji zdaj ostaja tudi za vnuka, za katera pravi, da sta kot dve kapljici živega srebra.