Zmagali so! 20. del

Janez iz Gorenjske mu je v svojem in vseh imenu tako odgovoril. Ob teh odločnih besedah je stopil še korak naprej. Dvignil je desnico kot za prisego, potem pa je z njo pritisnil na prsi, boječ se, da mu jih bo razneslo. Trepetal je tako stoječ pred vsemi na braniku najsvetejših pravic. Pa se ni tresel v strahu ali malodušnosti. Odločen, pogumen in bojevit je bil kot nikoli prej niti pozneje. Ponosen na svoj rod in jezik se je brez oklevanja postavil proti tistemu, ki mu je to najdražje hotel vzeti in ponižati. Niti za hip ni pomislil, kaj se bo z njim zgodilo. V tem hipu je bil pripravljen in zmožen vsega, tudi še tako drznega dejanja. Tovariši v zboru so glasno in odločno pritrdili: »Tako je!« Prav vsi! Če je morda tedaj kdo mislil drugače, si tega na glas povedati ni upal. Bal se je sile, ki je komaj še zadržana bdela v množici, razburjeni do skrajnosti. Te sile se je bal tudi špis in dva ali trije desetarji ob njem. »Če kdo misli, da se mu godi krivica, se sme pritožiti pri komandirju. To pa samo vsak sam in zase,« je končal špis in odšel. Odhajajoči ni slišal odgovora, ki je glasno krožil med zbranimi. »Nič se ne bomo pritožili, pač pa bomo po naše govorili, peli in tudi pisali svojim domov. Slovenci smo in ostanemo!« Tokrat so se nato razšli brez povelja. Niso pa se razkropili po sobah kot navadno. Vsi skupaj so vstopili v barako, ki je stala tik četne pisarne. Okna so odprli do kraja. Na hodniku in v umivalnici se je oglasila pesem: »Delaj, delaj dekle pušeljc …« Iz sto grl, glasno in mogočno kot še nikoli preje. Niso imeli pevovodje in ga tudi pogrešali niso. Pesem je vrela iz srčnih in dušnih globin. Majhni in nizki prostori so bili pretesni za ta njihov triumf. Tresle so se lesene stene, na oknih so žvenketale šipe, oni pa s pesmijo kar naprej. Bilo je, kot da pesem nima konca. Možje in fantje, pred pol ure tako ponižani, so čutili nepopisno zmagoslavje. V svesti si tega so čutili, da je ni sile, ki bi se jim v tem trenutku mogla zoperstaviti. Nikogar ni bilo in dobro, da ga ni bilo. Najprej dobro zanj, ker težko si je zamisliti, kaj bi se bilo tedaj z njim zgodilo … Potem dobro tudi zanje, za vse, ker bi posledice takega dejanja bile lahko nedogledne … Pri rednem zboru (apelu) zvečer istega dne pa so poslušali novo odredbo. Prebral jo je isti špis kot ono popoldne. S to jim je bilo zapovedano vsak dan po končanih vojaških vajah puške oddati v četno skladišče. Tam so jih znova prevzeli vsako jutro, pred odhodom na vežbe. Noč ima svojo moč in celo puške brez municije so se zdele nevarne v rokah teh upornih. Nobeden iz te čete tudi ni bil odtlej postavljen na kasarniško stražo. Tiste prve odredbe pa ni nobeden nikoli izvrševal. Tudi zahteval ni tega nobeden več. Starešina, ki jo je izdal, se je z njo bridko uračunal. Dosegel je prav nasprotno od tistega, kar je hotel. Da pa je v svoji nemoči ostal tako tiho, je bilo tedaj težko tolmačiti in razumeti. Ko so vojaki pozneje razmišljali in presojali vse, kar so doživeli, so bili na tihem hvaležni poveljujočim za tako srečen zaključek burnih dogodkov. Kako lahko bi se bila tedaj ponovila drama izpred dobrih dvajsetih let. Skoro bi bil Landeck postal slovenskih fantov in mož slovenske krvi – novi Judenburg.

Generalov obisk je odločil

Pomladi leta 1944 so prisojna pobočja Tirolske že rahlo zelenela, na osojah pa se je sneg še kar držal. V naši kasarni je tedaj vse oživelo. Urejali smo dvorišče in okolico, ribali in čistili sobe, okna in drugo. Komur je v tistih dneh uspelo izmakniti se delu, ta je bil v resnici mojster ali pa je imel izredno srečo. Da vse to delo ni brez globljega vzroka, to nam je bilo pač jasno. Kaj pa se pripravlja, tega nismo mogli izvedeti. Prav zato smo bili še bolj radovedni. Sklepali in ugibali smo vse mogoče, dokler končno ni prišel tisti dan X … Za ta dan nam je preostala le še ureditev sebe in svoje obleke. Taki smo se potem ob določeni uri zbrali na kasarniškem dvorišču. Dolgo smo morali čakati v vrstah, tako da smo po tihem že vsi godrnjali. Kajpak to nikogar od starešin ni motilo. Končno je stražar pri vhodu dvignil cestno zapornico pred kolono avtomobilov. V tistem trenutku je poveljujoči vsem zbranim ukazal: »Štilštand!« V taki drži smo nato dočakali, da je pred nami iz velikega in modernega avtomobila izstopil general. Prvič in zadnjič sem v življenju tedaj videl tako visokega nemškega oficirja. Že iz njegovega obraza ter hoje in vsega zadržanja je bilo moč spoznati, da samega sebe postavlja v vlogo »nadčloveka«.