Bili so tudi navihani

Na šestem srečanju so se srečali učenci in učenke iz generacije, rojene leta 1939, ki je v povojnem letu 1946 sedla v prvi razred osnovne šole v Stražišču pri Kranju.

Nekdanji sošolci in sošolke, ki so bili rojeni leta 1939 in so sedem let kasneje začeli guliti šolske klopi osnovne šole v Stražišču pri Kranju, so se prvič srečali leta 1999 ob svoji 60-letnici. Sprva so se srečevali na pet let, sedaj pa na tri. Od okoli sto učencev, kolikor jih je bilo v štirih razredih, je 35 že pokojnih, je pojasnil Vlado Marn, ki je sredi oktobra organiziral šesto srečanje nekdanjih sošolcev in sošolk. V gostišču na Kokrici se je zbralo 24 udeležencev, ki so uživali v druženju in obujanju spominov na skupna leta.

Šolski prag v Stražišču so učenci, ki so prihajali tudi iz okoliških krajev vse do Golnika in Mavčič, prestopili leta 1946. Kot je pojasnil Marn, so prvo leto znanje nabirali v nemških barakah, ki so bile na lokaciji sedanjega bloka ob šoli. »Šola je bila skromna, barake so bile lesene, stranišča slaba, a smo imeli odlične učiteljice: Branko Pesjak, Elo Plut, Milko Demšar ...« je naštevala Slava Pelko in dodala, da so jih v šoli imeli skoraj za svoje otroke. V razredih je bilo namreč veliko partizanskih sirot brez enega ali obeh staršev. Tudi Davorin Preisinger se še dobro spominja težkih povojnih let. »Materialno je bilo težko, a človeški faktor je bil veliko bolj prisoten kot zdaj,« je poudaril.

Vlado Marn je priznal, da so znali biti tudi zelo navihani. Ko je nekoč skupaj s sošolcem učiteljici na dom v Kranj moral nesti zvezke celega razreda s šolskimi nalogami, je svoj del »tovora« vrgel čez most v Savo. Čeprav je učiteljici jokal, da mu je zvezke odpihnil veter, je ni prepričal in je krepko občutil njeno roko. Tudi sicer so sploh fantje v razredu še dobili s palico po prstih. »Učitelji so bili zelo strogi, ampak zelo pravični in z znanjem, kar so ga imeli, so dali vse od sebe,« je poudarila Slava Pelko.

Po enem letu v barakah so začeli obiskovati staro stražiško šolo. Na urniku so imeli celo ročna dela, kjer so šivali nogavice, pletli …, se spominja Preisinger. Po štirih letih osnovne šole so nekateri sedli v klopi nižje gimnazije v bližnjem starem župnišču. Iz štirih je nastal en razred, ostali pa so šolanje nadaljevali drugje ali pa poprijeli za delo, sploh tisti s kmetij.

Iz njihove generacije je izšlo tudi nekaj znanih imen, med njimi nekdanji direktor kranjskih poklicnih gasilcev in podžupan Janez Osojnik, pokojni politik Peter Vencelj in že omenjeni Preisinger, jamar ter zbiralec mineralov in fosilov.