Za boljšo prihodnost otrok

Za boljšo prihodnost otrok je naslov posveta, ki je v začetku oktobra, ob Tednu otroka, potekal v državnem zboru. Ta ga je organiziral na pobudo predsednice državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič. Sodelovali so predstavniki 28 nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami in otroki, ki živijo v revščini in nasilju, najvišji predstavniki državnih organov, ki so zadolženi (tudi) za to področje, poslanci in drugi. Predstavljene so bile številne dragocene izkušnje iz prakse in srečevanje z različnimi situacijami.

Za otroke moramo graditi boljši svet

Uvodno besedo je imela predsednica državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič, ki je med drugim povedala: »Naši otroci si želijo živeti v svetu, v katerem imajo vsi otroci enake možnosti za razvoj svojih potencialov. Želijo si živeti v svetu, kjer je zdravje otrok in mladih pomembno vodilo vseh ljudi in kjer življenja ne zaznamujejo revščina, nasilje in diskriminacija. Želijo si živeti v svetu, v katerem bi odrasli prešli od besed k dejanjem ter jim ne le prisluhnili, temveč jih tudi upoštevali. Otroke moramo postaviti v središče naših sprememb. Ker moramo razmišljati o prihodnosti, saj so otroci naša prihodnost. In zanje moramo graditi boljši svet. Svet, ki bo bolj prijazen in pravičen in ki bo bolj razumevajoč in vključujoč. Boljšo prihodnost zanje pa lahko dosežemo le z vključujočim kreiranjem in povezovanjem tako državnih organov, civilne družbe, strokovne javnosti in drugih deležnikov. Ob začetku mandata kot predsednica državnega zbora sem se zavezala, da bo ena od mojih prioritet tudi izboljšanje položaja najranljivejših skupin, še zlasti otrok. Tudi zato sem se v preteklih nekaj mesecih v državnem zboru srečala s kar nekaj nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami in otroki, ki živijo v revščini in nasilju. Iz pogovorov je bilo zaznati, da bi bilo na posameznih področjih nujno treba popraviti nekatere pomanjkljivosti predpisov oziroma tudi slediti novim okoliščinam. Na drugih področjih bi bilo morda treba dodatno usposobiti odločevalce, na tretjih pa zagotoviti dodatna sredstva ali pomoč otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam. Nekaj izmed navedenega bi terjalo več vloženega napora in časa, nekatere težave in izzivi pa bi se najverjetneje lahko rešili v kratkem času.«

Pomembna pomoč staršem

Zbrane je nagovoril tudi predsednik vlade dr. Robert Golob. Osredotočil se je predvsem na otroke s posebnimi potrebami, kot je pojasnil, ker ima z njimi več izkušenj. Je namreč oče otroka s posebnimi potrebami. »Otroci s posebnimi potrebami si kot vsi drugi želijo predvsem dveh stvari. Želijo si delujočo družino oziroma starše, ki bodo znali svoja pričakovanja uskladiti z zmožnostmi svojih otrok in ki jim bo družba stala ob strani. In tako kot vsi drugi otroci si želijo predvsem druženja z vrstniki, ki bodo razumeli, da so pričakovanja teh otrok nekoliko drugačna. Mi kot država, kot družba lahko pomagamo na dva načina. Prvi je, da pomagamo staršem. Brez delujočih staršev bodo ti otroci tako ali drugače prikrajšani. Sistem, ki ga imamo danes v državi, ni usmerjen v to, ker nekateri podsistemi delujejo odlično, drugi malo manj. Zato ni potrebnega dosti denarja, je pa potrebnega dosti razumevanja. Vsakemu staršu, ki ima otroka s posebnimi potrebami, je treba omogočiti, da lahko izvaja svoje življenje, in mu pri tem pomagati. S tem bomo naredili največ. Otroci s posebnimi potrebami so sicer res majhni ljudje, ampak imajo posebne pravice, predvsem pa posebna pričakovanja. Ko bomo to ponotranjili vsi, ko se bo začel tudi naš pogled nanje spreminjati, takrat bo celotna družba boljša. Otrok s posebnimi potrebami lahko pride v katerokoli družino in tega se je treba zavedati. Ti otroci so otroci celotne družbe in jo skupaj s starši bogatijo,« je poudaril predsednik vlade.

Prenos posveta je bil predvajan na Televiziji Slovenija, na njeni spletni strani je v treh delih dostopen posnetek, vsekakor vreden ogleda. Nekatere dragocene izkušnje iz prakse bomo predstavili tudi v Gorenjskem glasu.