Marjan Šarabon (1931–2022)

Ugasnila je tržiška smučarija. Ustavilo se je vreteno zeleniške žičnice. Odhajajo zadnji stebri, ki so tržiško smučanje leta in desetletja držali pokonci. Na tržiškem pokopališču smo se te dni poslovili od Marjana Šarabona.

Z očetovim navdušenjem nad smučanjem je bil Marjanu beli tržiški šport skorajda položen v zibko. S tragedijo v snežnem plazu pod Storžičem leta 1937, ki mu je vzela očeta, ga je nesreča nemara še bolj zavezala belim smučinam za vse življenje. Smučanju je bil predan kot nadobudni tekmovalec v alpskih disciplinah, kasneje kot smučarski delavec in funkcionar, graditelj smučarskega centra Zelenica, organizator smučarskih tekmovanj in, dokler je le zmogel, zavzet rekreativni smučar. Marjanovo življenje in delo je bilo trdno povezano s smučarskim športom v Tržiču. Skoraj ga ni področja, kjer ni bil zraven in zavzeto sodeloval.

Podedovano veselje in strast do smučanja je najprej udejanjal kot tekmovalec. Pripadal je tržiški generaciji smučarjev, ki je predstavljala nekakšen most med prvim zlatim povojnim obdobjem tržiškega smučanja in nato ustvarjala pogoje za njegov ponoven vzpon prav v sam svetovni vrh. Kot smučarski delavec, zlasti kot dolgoletni predsednik SK Tržič, je soustvarjal pogoje za rast in razvoj ter gradil nov smučarski rod. Ob organizacijskem delu v domačem klubu in v Smučarski zvezi Slovenije je bil tudi dejanski graditelj, kot vodja gradnje žičnic na Zelenici. Prav s smučarskim centrom Zelenica so se v šestdesetih letih minulega stoletja smučanju v Tržiču odprle nove razsežnosti, tako za vadbo mladim in že uveljavljenim smučarjem kot v sedemdesetih letih tudi za organizacijo večjih in velikih tekmovanj evropske ravni s kasneje najbolj zvenečimi imeni svetovnega smučanja.

Predanost smučarskemu športu je izkazoval s širokim pogledom nanj, ob športnem vidiku tudi z zgodovinsko-kulturnim. Ob zlatem jubileju, 75-letnici smučanja v Tržiču leta 1998, je bil med pobudniki svečane obeležitve častitljivega jubileja. Takrat še zadnjikrat je uspelo zbrati in združiti predstavnike obeh zlatih generacij tržiškega smučanja, ki so sloves smučarskega Tržiča ponesli v svet. Kako zgodovinsko nepozabna so bila srečanja zlatih imen tržiškega smučanja s skoraj polstoletno starostno razliko. Tedaj je bil tudi gonilna sila izdaje monografije o tržiškem smučanju, ene prvih takšnih na Slovenskem. Enako zavzeto je kmalu za tem podpiral in pomagal pri nastajanju Slovenskega smučarskega muzeja v okviru Tržiškega muzeja.

Do zadnjih možnosti si je vneto prizadeval za organizacijsko ohranitev tržiškega smučanja. Marjanov optimizem ni pojenjal, ko ni bilo videti že skoraj prav nobene rešitve. Zelo ga je prizadel zaton njemu tako dragega SK Tržič. Kot smučarski veteran in rekreativni smučar je še vedno rad zahajal na zasnežene poljane obujat spomine na prelepe smučarske dni.

Za svoje delo na športnem, zlasti smučarskem področju je prejel več zaslužnih priznanj. Nemara mu je bilo med njimi najdražje prav domače, priznanje Športne zveze Tržič za življenjsko delo v športu leta 2007.

Dokler je le mogel, je prav vsako leto ob 29. marcu odšel pod Storžič, pod Škarjev rob, na kraj doslej največje tragedije v zgodovini slovenskega smučanja, kjer je med devetimi umrlimi smučarji v snežnem plazu izgubil očeta. S prižgano svečko je vsako leto tiho opomnil in spomnil, da spomin na nesrečne smučarje še živi. To največ pove o Marjanu kot človeku.

Kot bi zarezal globoko smučino, je zapustil globoko sled v zgodovini tržiške smučarije …