Rop v trzinski gmajni

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. oktober 2022 / 15:45

Tunjiške zgodbe (10)

Johanova kmetija pod Krvavcem ni bila ravno velika, zato se je gospodar Johan še dodatno ukvarjal s furmanstvom. Vedno je imel par lepih močnih konj in pripravljenega še kakšnega žrebeta za naprej. Njegovi konji so imeli vedno lepo okrašeno vprego. Da se je lesketala, če je sijalo sonce. Voz je bil težak, s širokimi kolesi, rekli so mu parizar. Tam izza vinskega vrha in tudi od drugod je vozil kremenčev pesek v jutastih vrečah v Samassijevo livarno v Ljubljano, kjer so vlivali bronaste zvonove za slovenske cerkve. Zvonov je tedaj zelo primanjkovalo, saj so med prvo svetovno vojno pobrali skoraj vse zvonove za topovske cevi.

Nekoč je Johana prosil znani sadjar Gregor s Košiš, ali bi mu skoraj spotoma peljal nekaj butar, sadik hrušk doli na drugi konec Ljubljanskega maha v farški graben, saj po teži ta tovor ne bo povzročal velike dodatne teže. Domenila sta se, da bo odšel na furo v ranem jutru, še predno se zdani, da bi se do večera lahko še vrnil domov. Naslednje jutro je v času, ko se je danilo, Johanov parizar že drdral po kamniti cesti skozi Mengeš. V Ljubljani je raztovoril vreče s peskom, ki so ga uporabljali za izdelavo kalupov za zvonove. Čakala pa ga je še kar dolga pot čez Ljubljanski mah, ki mu zdaj rečejo Barje. Z naročnikom sta se zmenila, da mu bo denar za sadike izplačal v ljubljanski gostilni Pri Figovcu. Kmalu popoldne je Johan svoje konje privezal k leseni ograji na dvorišču gostilne Figovec. V gostilni si je naročil »štruc« vina, in še predno ga je spil, mu je mož prinesel denar za sadike, ki ga je pred tem dvignil v hranilnici čez cesto. Za mizo mu je naštel denar. Johan pa je opazil, da ju neki čuden tip s klobukom opazuje od sosednje mize v kotu, ki je nato takoj odšel iz gostilne.

Kmalu je tudi Johan odvezal svoje konje in jih pognal po cesti proti Kamniku. Tam nekje pred Savo na Ježici, nekdo pomaha furmanu, če lahko prisede na voz do Trzina. Seveda mu Johan to dovoli, čeprav mu je bil sopotnik kar malo sumljiv. Začela sta pogovor o vremenu in letini, kot je to bilo v navadi. Ko sta se že dobro razgovorila, je neznanec omenil, da v trzinski gmajni večkrat kakšnega voznika okradejo. Johan je že sumil, zakaj mu to govori, mu je pa odvrnil, da se tatov prav nič ne boji. Denar, kolikor ga ima, vedno zavije v cunjo in ga potisne v vrečo, kjer ima deteljo za konje. Zato pri njem ne bi nikoli našli denarja, pa tudi če bi mu preiskali vse žepe. Tako se samotna potnika vozita že proti Trzinu, ko možak v poguljenem lajbiču nenadoma zgrabi vrečo z deteljo, jo potegne izpod Johana in steče skozi grmovje proti hribu, ki mu Trzinci rečejo Onger. Johan pa se samo nasmehne in udari z bičem po konjih. Do večera je bil že pri Gregorju. Povedal mu je, kaj se mu je zgodilo. Denar pa je potegnil iz žepa hlač, ki jih je nosil pod zgornjimi, ki so veljale za boljše in lepše.