Parašportnik Matej Arh (3)

Matej Arh je kljub nesreči, zaradi katere je od pasu navzdol hrom, ostal športnik, pravzaprav je postal parašportnik. Že ko je bil na rehabilitaciji v URI Soča, se je lotil plezanja, zanj športa številka ena. V Društvu paraplegikov Gorenjske je prišel v stik s košarko na vozičkih, letos je začel igrati še rokomet na vozičkih. V slednjem je osvojil celo medaljo. S slovensko reprezentanco so bili tretji na prvem svetovnem prvenstvu. Lani je bil šesti na svetovnem prvenstvu v paraplezanju.

Ko so ga prvič znova videli v dvorani v steni, je bila večina začudena, se spraševala, kako bo to šlo. »Dobro moraš poznati svoje telo, da ugotoviš, v katere smeri lahko premikaš noge, v katere pa ne gre. Seveda je več teže na rokah, se pa moram še mnogo bolj osredotočiti na delo z nogami, da izkoristim vsaj tistega nekaj malega, kar lahko,« pojasnjuje. Ni se predal in veliko je napredoval. »Lani in letos sem znova plezal že vse zvrsti, tudi v hribe smo šli, le v led še ne. Po pravici povedano, se mi nikamor ne mudi. Skala mi povsem zadošča. Počasi se bližam težavnostim, ki sem jih plezal prej. V skali imam preplezane tri smeri 6c+, border 6c, v hribih sem letos preplezal 500-metrsko smer z oceno 6. Ovire so, a se jih da premagati,« pravi. V plezanju ima tudi tekmovalne cilje. »Letos svetovnega prvenstva ni. Imeli smo svetovni pokal. Vedno sem bil na robu uvrstitve v finale. Imel sem smolo, ker sem bil uvrščen v kategorijo, v kateri sem daleč najbolj hendikepiran. Obstaja sistem točk od 0 do 55. Od 1 do 18 je kategorija z največjo okvaro, jaz sem jih dobil 19. Padel sem ravno v naslednjo kategorijo, v kateri rezultatsko težko kaj naredim. Prihodnje leto me bodo znova razvrščali. Plezanje pa niso samo tekme. Celotna plezalna skupnost je super. Spoznal sem paraplezalce s celega sveta in postali smo prijatelji. Tekmovalni cilj so paralimpijske igre, sicer pa, da bi znova plezal smeri s težavnostjo 7 in preplezal čim več smeri v dobri družbi.« Prihodnje leto ga čaka svetovno prvenstvo v paraplezanju, na katero se bo skušal dobro pripraviti. Trening je sestavljen iz različnih ciklov. Novembra, decembra in januarja se bo posvečal kondiciji, kar pomeni trening v steni, preplezati čim več lažjih smeri, sledili bodo znova treningi moči.

Zaveda se, da mu nesreča ni samo vzela, veliko mu je tudi dala. »So priložnosti, za katere si nikoli nisem mislil, da jih bom dobil. Nisem si predstavljal, da bom kdaj del slovenske reprezentance in z njo potoval po svetu. Zagotovo so se po nesreči odprle nove, druge možnosti. So tudi ovire, a saj ima vsak človek kakšno. V primerjavi z marsikom imam blago invalidnost, po drugi strani pa v primerjavi z nekom, ki se veliko bolj pritožuje, dosti večje težave. Seveda me ljudje opazijo, mi je pa všeč, da se je miselnost precej spremenila, da večina na mojo invalidnost gleda v smislu, da se mi je nekaj zgodilo, a živim normalno naprej, da ni več razmišljanja 'poglej ga, revčka, se trudi, bravo zanj',« poudarja. Prav se mu zdi, da tudi parašportniki dobivajo vedno več medijske pozornosti. Ne nazadnje se morajo za dober rezultat še bolj potruditi. Sicer pa Matej Arh hodi v službo, od epidemije covida-19 dela od doma, kar mu ustreza, tudi zaradi težav s prebavo in mehurjem, s katerimi se srečujejo osebe na invalidskem vozičku, a kot pove, ljudje nanje ne pomislijo in se o njih ne govori. Rehabilitacijo pa je zaključil. (Konec)