Zmagali so!, 18. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 13:18

»Landeck«, ta napis na postajni zgradbi je bilo prvo, kar je vsakomur padlo v oči, ko se je vlak ustavil in so spremljevalci ukazali izstopiti. Z neizmerno bolečimi občutki v srcu, težkih korakov se je potem kolona ljudi pomikala po poti z železniške postaje proti vojašnici. Bili so v koloni možje zrelih let, potem krepki fantje, pa tudi mladeniči, še skoro otroci. Nekateri so bili obloženi s kovčki, drugi so nosili skromne zavitke, mnogi pa so bili čisto praznih rok. Ti slednji niso imeli časa, da bi si karkoli pripravili na to nepričakovano pot. Saj se niso mogli niti posloviti od svojih dragih domačih. Šele ko pridejo na mesto, bodo domov sporočili, da niso več na delu v tovarni, v rudniku, na železnici, kjer so bili dotlej in od koder so še mogli kdaj priti obiskat svoje domače. To je prišlo tako nenadoma, da skoro verjeti niso mogli. Ko pa so se prav zavedeli svojega nezavidljivega položaja, so že bili pod nadzorstvom mož z znamenjem kljukastega križa in mrtvaške glave. Tedaj izbire ni bilo več. Njih pot je vodila k orožju in potem v bojni metež. Vojak stražar je dvignil zapornico in s tem prihajajoči množici dovolil vstop v vojašnico. Za poslednjimi prišleki pa se je tista zapornica znova spustila … Ko so vse razdelili po dvonadstropnih ležiščih v lesenih barakah, so za njimi pripeljali cel voz vojaških uniform. Naj bi si vsak sam izbral po velikosti. Oni pa so stali ob skladovnici brez besed, tudi brez gibov. Strah jih je bilo teh osovraženih zelenih oblek. Bali so se tistih tolikokrat prekletih znamenj na rokavih in na kapah. Šele potem, ko je oficir surovo zapovedal, so se sklonili in poiskali vsak zase potrebne komade. Potem jih je vojak vodil v kopalnico. Od tam so se vračali čisto drugi ljudje. Ne drugačni samo na zunaj, po obleki. Tudi notranjost jim je bila vsa drugačna. Sleherni od teh je gledal v sebi podobo zveri, kakršne že dolgo prinašajo svetu in tudi njegovim toliko gorja. In sedaj, ko se zdi, da je moč kljukastega križa že prešla zenit, naj bi veliki rajh reševali oni, do včeraj še »podljudje« imenovani. V vrste so se zbrali boječe in negotovo. Sramovali so se drug drugega, čeprav so se zavedali, da so vsi na tem položaju proti svoji volji in brez svoje krivde. Zavest nepopisnega ponižanja pa je bila še večja, ko so nato korakali mimo taborišča ujetnikov premagane jugoslovanske vojske. Podoficirji so na svojih kapah še vedno nosili znake dvoglavega belega orla. Zavidali so jim in želeli bi si stopiti mednje in se jim pridružiti, ko bi to bilo mogoče … Nato so minevali dnevi in tedni. Vsak dan znova so morali poslušati neskončno dolge govore, hvalnice firerju in državi. Vsak dan vaje z orožjem. Srca vseh pa so bila tako nesprejemljiva za vse to … Sčasoma so se vsaj privadili drug drugega. Spoznali so se med seboj. Bil je tam Janez iz Gorenjske, velik, da je hodil v prvi vrsti. Zraven Pepe iz Prekmurja, potem Adolf iz Štajerske, dalje Franclji, Toneti, Jožeti itd. Prav zadaj pa Franček iz Prlekije in še nekaj njemu enakih, še skoro otrok. Razen nekaj izjem – vsi Slovenci. Skupaj s spoznavanjem je raslo tudi zaupanje. Prenekateri načrti so se porajali ob zaupnih razgovorih. Vsi ti sicer niso uspeli, nekateri pa vendarle so … Iz tega zaupanja in prijateljstva je predvsem vedno bolj rasla in se krepila zavest, da so kljub nemškim uniformam – Slovenci in da nočejo storiti ničesar, kar bi njihove časti ne bilo vredno. Tisto leto je visok sneg zapadel alpski svet Tirolske.