Septembrsko križarjenje s kolesi

Zadnji letošnji kolesarski izlet mi je ostal še najbolj v spominu, ker je bila vremenska napoved na celotnem območju Jadranskega morja pred izletom zelo slaba. Pihal naj bi močan južni veter, ki prinaša slabo vreme in velike valove, kar je najslabša možna kombinacija za plovbo po morju in kolesarjenje. Pred izletom sem iskal sem različne variante, s katerimi bi lahko animiral goste, če bi bilo nekaj dni vreme deževno. A možnosti za dejavnost so majhne, saj je ob morju večina kapacitet naravnanih na poletni turizem, ko praviloma ni dežja. No, na srečo se je izkazalo, da dodatne dejavnosti ne bodo potrebne, saj sva s kapitanom barke Mikijem spretno krmarila med deževnimi oblaki in iskala sončno vreme in smiselne trase za kolesarjenje. Načrtovali smo, da se bomo vkrcali v mestu Karlobag in kolesarili po otokih Pag, Dugi otok, Pašman, Ugljan, Viž in Vir. A dan pred izletom me je poklical kapitan, da je napoved za severni Jadran precej boljša kot južneje, in je predlagal, da startamo na otoku Krku. Dogovorila sva se tudi, da bova za vsak dan sproti načrtovala trase in pristanišča, kjer bi prenočili. Odločitev se je izkazala za pravo, saj smo prvi dan v lepem dnevu prekolesarili otok Krk in obiskali mesti Malinska in Vrbnik ter prenočili v Punatu. Napoved za naslednji dan je bila, da bo močan jugo potisnil oblake proti Velebitu, kjer bo deževalo. Zato sva izbrala otok Rab. Res so bila gorovja Velebita v povsem črnih oblakih, medtem ko na Rabu ves dan ni deževalo. Ta dan smo prekolesarili celoten otok od Loparja do trajektnega pristanišča Mišnjak. Vmes smo obiskali kraj Kampor, kjer je bilo med drugo svetovno vojno koncentracijsko taborišče. Tudi otok Pag smo v celoti prekolesarili, se naslednji dan po rahlo razburkanem morju peljali do mesta Veli Lošinj z izredno lepo kuliso in od tam kolesarili čez celoten otok Lošinj ter popoldan še iz mesta Osor do Punte Križe na Cresu.

Zadnji dan smo si privoščili »kraljevsko etapo«, na kateri smo se po glavni cesti povzpeli na greben otoka Cres, nato zavili proti Martinšćici in po levi strani jezera Vrana kolesarili do mesta Cres. Ta pot je bil še posebno zanimiva, saj je bila ponekod videti kot širša planinska pot, zaradi obilice dežja v prejšnjih dneh pa je ponekod zastajala voda in smo morali s kolesom prečkati velike luže. Po počitku v mestu Cres nas je čakal še zadnji vzpon na drugo stran otoka proti trajektni luki Merag. Prav na koncu vzpona nas je presenetil tudi dež. Tako smo zadnji dan doživeli lepo asfaltirano cesto, strm klanec, dolg lep spusti proti mestu Cres, makadam in skale na poti, velike luže, po katerih smo bredli, sonce in dež. Kaj je lepšega!

Predvideno traso potovanja smo tako povsem spremenili, a ker smo iskali sonce in ga tudi našli, so bili gostje zadovoljni – in to je glavno. Vsak večer smo se zabavali, prepevali, igrali prstomet in se smejali. Tako je šest dni našega potovanje še prehitro minilo. Kot vsakič na naših potovanjih sem na koncu ugotovil, da na takšna potovanja hodijo ljudje dobre volje in veselega duha.