Otroku podarimo čas

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Slovenija / torek, 11. oktober 2022 / 12:20

Predvčerajšnjim se je iztekel Teden otroka, s katerim Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) že skoraj sedemdeset let opozarja na aktualno stanje in potrebe otrok. Letos je bil v ospredju pomen medvrstniškega druženja in grajenja medsebojnih odnosov za ustrezen socialni in psihološki razvoj otrok. Izbor teme se je navezoval na minuli dve leti, ko so bili otroci za druženje zelo prikrajšani, šolali so se od doma, marsikdo se je znašel v stiski, še zlasti če so bili doma napeti odnosi ali celo nasilje. Tako ne preseneča, da se je duševno zdravje otrok med epidemijo poslabšalo. Stike s prijatelji so sicer lahko ohranjali s pomočjo digitalne tehnologije, kar pa nikakor ne more nadomestiti sproščenega druženja v živo ali objema.

Po navedbah ZPMS tudi podatki TOM telefona, namenjenega otrokom in mladostnikom v stiski, kažejo, da ti najbolj hrepenijo prav po prijateljstvu, da se imajo dobro s sovrstnikom, ki mu lahko zaupajo. Vsi pa z vrstniki nimajo zgolj dobrih izkušenj. Že majhni otroci, v vrtcu, znajo biti kruti, odrivajo druge, jih izločajo iz igre. V kasnejših letih je medvrstniškega nasilja še več, mladi so ga deležni tudi na spletu.

Dejstvo je, da je danes prosti čas, ki ga otroci lahko namenijo igri in zabavi s prijatelji, bolj omejen kot pred nekaj desetletji. V primežu hitrega tempa nismo le odrasli, pač pa tudi naši otroci, ki jih po pouku čakajo različne interesne dejavnosti. Dogaja se, da obveznosti otrok presegajo delovnik odraslih in da ob petkih že komaj čakajo prost konec tedna, da si napolnijo baterije. Dokler otroke v dejavnosti ženejo lastni cilji in so ob tem zadovoljni, je to še sprejemljivo, sporno postane, ko v tem vztrajajo, da bi dosegli pričakovanja ambicioznih staršev in okolice.

Staršem so v ZPMS ob tednu otroka položili na srce, naj otrokom namenimo svoj čas, se igramo z njimi, počnemo tisto, kar imajo radi. Ob službenih in vseh drugih obveznostih to ni vselej preprosto, a ne pozabimo, da je skupen čas največ, kar lahko podarimo otroku. Da mu prisluhnemo, se z njim pogovorimo, smo mu v oporo, ko se počuti izgubljenega v tem ponorelem svetu. Da ga imamo brezpogojno radi, ne glede na to, da nas tudi razočara. Usmerjamo ga, a le do določene mere, saj mora slediti svojim željam in ciljem, da bo v življenju srečen in zadovoljen. Prav to si za svojega otroka želi vsak starš ter da bi odrasel v zrelo in odgovorno osebo.

Kot vemo, življenje ni vedno prijazno in nič ni narobe, če to ob kakšni neprijetni situaciji začnejo spoznavati že otroci. Je pa pomembno, da jih poleg delovnih navad opremimo s kompetencami za soočanje z prihodnjimi življenjskimi izzivi, ki jih ne bo malo.