Peš s Sicilije do doma

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. oktober 2022 / 07:12

Lado Vidmar se od leta 2009 skoraj vsako leto odpravi na potovanje, ki ga opravi peš. Letos je prehodil največ, v slabih dveh mesecih kar 2600 kilometrov, in sicer od Sicilije po celotnem Apeninskem polotoku vse do doma v Žlebeh.

Svet spoznava kot pešec. To je Lado Vidmar, znani popotnik iz Žleb, ki želi prehoditi pot od enega do drugega konca sveta – od Atlantika do Lhase v Tibetu. Svojemu cilju na vzhodu se je že močno približal in bi ga najbrž že dosegel, če mu v zadnjih letih ne bi zagodli birokratski postopki s pridobivanjem vizumov in pandemija covida-19. Na svojih potovanjih je prehodil že več kot 15 tisoč kilometrov. »Hoja mi ni muka. Predstavlja mi način premikanja, spoznavanja dežele, da mi energijo. Peš svet vidiš precej drugače kot iz avtomobila, pozoren si tudi na podrobnosti, na takšne in drugačne lepote ob poti. Poleg tega je to tudi zelo poceni način potovanja. Letos je bil na primer dražji prevoz do Palerma kot potem celotna pot nazaj, na kateri sem v slabih dveh mesecih za hrano porabil okrog štiristo evrov, drugih stroškov pa nisem imel,« poudarja.

Ker se tudi letos ni mogel podati proti Tibetu, je bila namreč rezervna izbira Italija. To je bila doslej njegova najdaljša pot. V slabih dveh mesecih, od 2. aprila do 25. maja, je prehodil 2600 kilometrov. Pot je začel na Siciliji, kjer je ostal 13 dni, prehodil sedemsto kilometrov, nato pa odplul na celino. Hodil je po sredini italijanskega škornja, večinoma po stranskih cestah, kolikor se je dalo, se je izogibal večjih mest, prehodil je številne prelaze in doline. Konec maja se je vrnil domov v Žlebe. V sklopu Evropskega tedna mobilnosti so nekaj fotografij z njegovih dosedanjih pešačenj razstavili na prostem v središču Medvod. Naslov razstave je Pešec. Svoje letošnje potovanje pa je v slabih dveh urah predstavil na predavanju. »Kdor ima rad gore, je dobrodošel,« je v enem stavku opisal Italijo. Večina poti je bila gor-dol, le zadnji del po Padski nižini neskončna ravnina. »Višinskih metrov nisem beležil, jih je pa bilo veliko. Na dan sem šel tudi čez tri prelaze. Pokrajina se je zelo spreminjala. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Navdušen sem bil, ko sem za vsakim ovinkom zagledal nekaj novega. To me vselej vleče naprej, še posebno pogled na gore, ki me je spremljal vse do Padske nižine. Petnajst let sem se ukvarjal z alpinizmom in to se pozna.«

Na ramenih je imel od 17 do 19 kilogramov težak nahrbtnik, v katerem je bilo vse, kar je potreboval, tudi šotor. Ko se je bližala tema, ga je postavil nekje ob poti, zjutraj so ga prebujali petelini, spil je kavo in šel naprej. Za kosilo je imel konzervo tune, kruh, malo sira, čebulo, za večerjo sir, salamo, kruh ... Uporabljal je zemljevid v merilu 1 : 800 000, na katerem je manjkalo precej cest. Dostikrat je spraševal za pot in naredil tudi kakšen kilometer več, kot bi bilo treba. Družbo so mu občasno delale živali, najpogosteje psi, srečeval je tudi divje prašiče, jazbeca, srnjake, table so opozarjale na medvede, ki jih ni videl, neko jutro je pri šotoru ugledal celo šakala, ki je izginil, še preden je Lado prijel za fotoaparat. Pot dokumentira tudi s fotografijami. V Italiji jih je posnel skoraj 1300.

Za konec je nekaj besed namenil še naslednjemu peš potovanju. Prihodnje leto bi končno rad nadaljeval pot proti Tibetu. Rezervni načrt pa je sever, Skandinavija.