Brzojavka je sporočala: Uspeh odprave na Pik Lenina
Pred natanko petdesetimi leti je šesterica Slovencev osvojila 7134 metrov visoki vrh Pik Lenina, kar je bil prvi osvojeni sedemtisočak alpinistov tedanje Jugoslavije.
Ob spustu v dolino, a še vedno na višini okrog sedem tisoč metrov, je Ante Mahkota padel v snežno razpoko. Obvisel je na naramnicah ... Ekar mu je spustil vrv, na pomoč je priskočila še skupina ruskih alpinistov in skupaj so ga potegnili iz razpoke.
Opremo so člani odprave nabrali vsepovsod, nekaj so je dobili od prejšnjih odprav. Vse je bilo rabljeno, tudi čevlji, veliko opreme pa so si člani izdelali kar sami. In kako je bilo s hrano? »Kot energetsko poživilo je bil na voljo le Vitergin, takšen, kot se dobi še danes. Rusi so nas krepili s kaviarjem, in to v velikih količinah. Vendar se to na višini ne obnese ... Bile pa so zelo dobrodošle »argo« juhe, napitki Pingo in planinski čaji ... S seboj smo imeli kar precej naših paštet, Gavrilovićevih mesnih narezkov ... Ko smo se vračali z gore, pa je bilo surovo kislo zelje pravo poživilo in kulinarični zakon. V bazi pa seveda brez originalnega boršča in jagnjetine ni šlo,« je povedal Franc Ekar.
»Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Ekar, Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Blažina in Dimitrov ...« Brzojavko s takšno vsebino je 18. avgusta 1967 iz Oša v Kirgiziji poslal v uredništvo Dela novinar Ante Mahkota, tudi sam član jugoslovanske odprave, ki je osvojila Pik Lenina. Šesterica članov odprave je stala na 7134 metrov visokem vrhu v Pamirju, na meji tedanje Sovjetske zveze s Kitajsko, kar je bil prvi osvojeni sedemtisočak alpinistov tedanje Jugoslavije. Natanko pol stoletja po tem pionirskem uspehu se je del članov odprave srečal v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, da so obudili spomine na odpravo, ki je utirala pot sedanjim generacijam alpinistov ...
»Ruzak« na rame in – gremo!
Kot je pripovedoval Franc Ekar, so bili vsi člani jugoslovanske oziroma slovenske odprave uveljavljeni alpinisti: vodja odprave je bil dr. Miha Potočnik iz Ljubljane, člani pa so bili še Sandi Blažina iz Kopra, Pavle Dimitrov z Jesenic, Barbka Ščetinin - Lipovšek in Peter Ščetinin iz Ljubljane, Ante Mahkota iz Ljubljane in Franc Ekar iz Kranja. Odprava Pamir 1967 je bila zasnovana kot mednarodno alpinistično srečanje odprav iz dvanajstih držav Evrope in rusko-sovjetske federacije, imenovano alpiniada. Ob petdeseti obletnici oktobrske revolucije so namreč Sovjeti želeli malce odpreti dotedaj tesno zaprta vrata svoje države. Na 7134 metrov visok Pik Lenina se je tako v tistem mesecu povzpelo več kot tristo alpinistov iz različnih držav.
Pavle Dimitrov se spominja, da je bila odprava v tedanjo Sovjetsko zvezo nekaj čisto posebnega. Sovjeti so imeli vse naštudirano do potankosti, organizacija je bila odlična. Člani odprave so se iz Ljubljane odpravili z vlakom do Beograda, od tam do Moskve, zatem pa z avtobusi in vojaškimi kamioni do baznega tabora 3650 metrov visoko. Potovanje je trajalo teden dni.
Po Ekarjevih besedah gora ni posebno tehnično zahtevna, je pa dokaj zahrbtna, zlasti zaradi spremenljivega vremena. Vzpon je bil opravljen v popolnem alpskem stilu. »''Ruzak'' na rame in – gremo!« je to ponazoril Ekar. Alpinisti so tako na ramah nosili vso opremo, vrvi, šotore, podlage, kuhalnik, hrano ... Prvi, ki je razvil jugoslovansko zastavo na vrhu, je bil prav Franc Ekar, in sicer 14. avgusta ob 13.05, v navezi je bil še Ante Mahkota. Vrh so zatem osvojili še zakonca Ščetinin ter naveza Blažina-Dimitrov. Vodja odprave Miha Potočnik se je zaradi poškodbe obrnil malo pod vrhom. Mahkota in Ekar sta opravila tudi najdaljše zahtevno višinsko grebensko prečenje prek vrha v dolžini več kot 24 kilometrov.
Slovenski ženski višinski rekord
Nekaj posebnega v odpravi je bila zakonska naveza Barbka in Peter Ščetinin. Barbka, odlična slovenska alpinistka, je takrat dosegla svoj in slovenski ženski višinski rekord, ki ga je obdržala še vrsto let. Kot se spominja Peter Ščetinin, so se takrat na odprave pripravljali doma: »Vsako soboto in nedeljo smo hodili v hribe in z dobro kondicijo na taki gori, kot je Pik Lenina, nisi imel večjih težav. Vsaj do 6500 metrov ni bilo nič posebnega, višje pa se je že čutilo, da je manj kisika. Smo pa nosili težke nahrbtnike z vso opremo, tudi šotori.« Žena Barbka je nekaj let zatem pri starosti komaj 33 let umrla za rakom.
Srečanje v Mojstrani
Prav na petdeseto obletnico, 14. avgusta, so se v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani udeleženci takratne odprave ponovno srečali. Srečanja so se udeležili Franci Ekar, Pavle Dimitrov in Peter Ščetinin, dva tedanja člana sta že pokojna, dva že v letih oziroma bolna. Ob harmoniki, ki jo je raztegnil Pavle Dimitrov, so obujali spomine na vzpon, ki je po besedah podpredsednika Planinske zveze Slovenije Mira Eržena dodal dragocen kamenček v mozaik slovenskega alpinizma. Takratni uspeh je bil podlaga za nadaljnje alpinistične uspehe, na teh temeljih so gradile kasnejše odprave, ki so dosegale uspehe v visokih ostenjih.
Odprava na Pik Lenina in prvi osvojeni sedemtisočak pa je vključen tudi v razstavo o alpinizmu, ki je del stalne zbirke Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, je povedala direktorica Gornjesavskega muzeja Jesenice Irena Lačen Benedičič.