Kako sem začel teči, 1. del

Besedilo: Franjo Jurman
Kategorija: Rekreacija / / 15:44

Dogodki, ki jih opisujem v tejle zgodbici, so resnični, saj so se zgodili meni, in to pri polni zavesti. Vse pa se vrti okrog tega, kako sem začel resneje in načrtno hoditi v hribe in kasneje teči. Začetek sega nekaj desetletij nazaj, ko sem pri oblačenju opazil, da me hlače v pasu neugodno tiščijo. Ko sem zavezoval čevlje, mi je vsa kri butnila v glavo, trebuh mi je bil v napoto. Pri kopanju pod tušem ali v morju sem videl samo gornji del telesa od prsi navzdol. Kaj storiti …?

Začelo se je nekako takole. Kot zdravstveni delavec sem se zavedal svojih stranpoti, zlasti na področju prehranjevanja, saj sem užil obroke, ko mi je uspelo za nekaj minut priti domov, in pa v večernih urah, ko sem utrujen prišel domov. Skoraj vsak večer sem sladko zaspal s polnim trebuhom, kar ni ugodno vplivalo na mojo prebavo in začel sem se rediti. Ko sem enkrat skrivoma pogledal na tehtnico, sem z grozo videl številko 112 kilogramov. Vendar me je v takem stanju držalo mnenje, da se dobro počutim. Začel sem razmišljati, kaj mi je storiti.

V začetku tedaj ni bilo v navadi, da bi kdo tekal okrog hiš ali po bližnjih poljih. Le ob nedeljah popoldne je bilo videti kakšnega sprehajalca. Vseeno sem si mislil, da bi bilo dobro, če bi poskusil zavzeti kakšen bližnji hrib. Tako mi je prišlo prav vabilo hčerke, ki me je neko nedeljo povabila, da greva na Šmarno goro. To je to, sem si mislil. Vzpon sva začela kar blizu gostilne Kovač, naravnost navzgor skozi gozd. Prvih sto metrov sem še nekako zmogel, potem pa sem povsem zadihan moral resneje počivati. Hčerka se mi je smehljala in me opozarjala na prekomerno težo, za katero pa sem vedel tudi sam. Vseeno se mi je uspelo povzpeti do vrha. Nazaj je šlo zlahka, sem se pa po tihem zarekel, da tako ne sme iti naprej.

Nekaj dni za tem sem se ob priložnosti ponovno povzpel na Šmarno. Tokrat malo bolj premišljeno in po cesti z Zavrha. Šlo je malo lažje, vendar sem moral na vsakih 50 metrov počakati, da sem zopet normalno zadihal.

V nadaljevanju sem vztrajal in hodil na skrivaj na goro, kadar sem le uspel najti urico prostega časa. Kmalu mi je zadeva začela teči bolj gladko in sem pot od dna do vrha prehodil v zmernem tempu in brez postankov!! Poskusil sem s hitro hojo na manj napetih delih ceste, kar mi je dobro uspelo. V tem obdobju sem že začel planirati obiske Šmarne gore tako rekoč vsak dan, in to tako, da sem druge dolžnosti postavil v drugi plan. Poskrbel sem tudi za opremo, predvsem pohodno obutev, palice in ustrezno obleko. Ko mi hoja na goro ni bila več zadostna, sem smer spremenil in šel najprej na Grmado, in to direktno navzgor, z nje pa po grebenu na sedlo in se nato povzpel še na Šmarno goro.

Med vzponi sem srečeval množice, ki so mi bile prejkone moteče, zato sem se obrnil proti Polhograjcem. Poskusil sem najprej z Govejkom, ki je prelep, tako pozimi kot poleti. Daleč naokrog ni žive duše, le gozd in živali. To mi je bilo takoj všeč, zato sem se zapodil še na Osolnik, Katarino, Sv. Jakoba in na koncu še na Grmado in Tošč. Kljub redni hoji, ki sem jo izvajal tako rekoč vsak dan (planiral sem dve uri), se moja teža ni bistveno obrnila navzdol. Znojenje pri vzponu in lagodna hoja navzdol, sta bila očitno premalo za moj organizem in prebavo. Priznam pa, da mi ni uspelo kaj bistveno spremeniti svojih jedilnih navad. Vzponi očitno niso bili v kakšni tesni zvezi s prebavo, saj sem lahko jedel vse tako kot prej.

Tako sem z leti precej uživaško hodil po opisanih polhograjskih vrhovih, kjer sem srečal res prav malo ljudi. Da bi se ognil še tistim redkim, sem začel iskati stranske potke na vrhove. Predvsem sem začel bolj redno hoditi na več kot 1000 metrov visoki Tošč. Razgleda z njegovega vrha ni, je pa steza silno prijetna, pa tudi zahtevna. Našel sem še stransko stezico, ki je vodila čez skale in v spodnjem delu mimo vodnega slapu potočka.

Po skoraj dvajsetletnih obiskih Polhograjcev sem spoznal, da moram storiti nekaj, kar bo bolj agresivno in bolj zahtevno. In sem se odločil, da poskusim s tekom. O njem sem se seznanjal v raznih medijskih sporočilih. Priznam, da v začetku nisem vsega verjel. Prej pa moram povedati, da je povsem blizu mojega doma rekreacijsko območje, ki leži ob reki Sori. Domačini ga imenujejo Log. Je povsem ravno, večina je gozd, del pa je travnat.

(Se nadaljuje)