Huda vojna leta, 15. del

Na Bledu sem ravno srečeval ljudi, ki so šli k deseti maši. Znanci so me vpraševali, kje in kako sem preživel zadnje dni. Odgovarjal sem prav na kratko, meni se je samo mudilo domov. Vse do doma nisem srečal ali videl nobenega tujega vojaka, nihče me na poti ni oviral. Končno sem prišel srečno domov. Ni mogoče prav popisati veselja in sreče mojih najdražjih, ko sem jih povratnik veselo pozdravil. Konec je bilo vseh njihovih skrbi, kje hodi njihov Janez, kaj je z njim, se bo vrnil …? V dom se je povrnilo normalno življenje. Saj smo bili spet vsi zbrani pod rodnim krovom. Vojne pa vendar še ni bilo konec. Mnogi znani se še niso vrnili. Na ljudi je kot mora legla zavest, da smo premagani, izgubili smo svobodo. Iz dneva v dan smo trepetali pred neko težko negotovostjo. Potem so prišli tuji vojaki, zavojevalci. Vedno več jih je bilo. Videli smo jih oholo korakati po naših cestah in poslušali njihovo petje »Wir marschiren«, »Deutschland über alles in der Welt« in druge, tema podobne. Minevali so dnevi in vedno nova doživetja so v nas vzbujala spoznanje, da se prava vojna šele začenja …

Tako se je začelo

Sredi poletja v letu 1941. Delavci nemških železnic smo obnovili porušen železniški viadukt na Bohinjski Beli. Potem smo se preselili na postajališče Podhom. (Nemci so ga imenovali »Buchheim«). Dobili smo nalogo, da v odprt kanal, po katerem je tekla voda iz vasi, položimo cevi, potem zasujemo in lepo izravnamo. Delali smo skupaj z Žvan Alojzom, Repe Adolfom in Ambrožič Antonom. Vsi imenovani so v Jugoslaviji bili člani »Svobode«. Dobro smo zaslužili. Sicer smo vselej dobili plačo s papirnatimi markami, zapakirane in zaporedno oštevilčene naravnost iz »tovarne«. Kaj vem, kako in s čim so naši novi gospodarji pokrivali to denarno emisijo, toda za nas je to bil denar, za katerega smo mogli kupiti vse. Ravno v tistih dneh so okupatorji začeli kazati svoj pravi obraz. Vse duhovnike, veliko učiteljev pa nekatere javne delavce so že odpeljali v zbirališče v škofove zavode v Šentvidu pri Ljubljani. Spravili so »na varno« vse voditelje naroda, kot je zapisal »Karavanken Bote«. Slovenci smo ob tej akciji obnemeli. Zaskrbljeni smo čakali, kaj bo temu še sledilo. Posebno še vsi verni in ti smo bili gotovo v večini. Tudi delavci v Podhomu smo se o tem pogovarjali. Nobeden od nas pa ni vedel kaj več. Dotlej smo živeli pod vtisom pripovedovanja starih, ki so vsevprek hvalili staro rajnko Avstrijo. Oni, pa tudi mi mlajši smo pričakovali, da se bo zdaj spet začelo tako življenje. Nekega dne se je pri nas ustavil Andrej Prešeren, vsem znan, kot idejni vodja svobodašev. Sicer je govoril samo z mojimi sodelavci, jaz pa sem vse dobro slišal. »Sedaj smo le dočakali socializem! Hitler je pravi socialist. S farji je že opravil. Sedaj bo tudi naše delo lažje in uspešnejše.« Tako je govoril Andrej, oni trije so mu samo pritrjevali. Ta njih sreča pa je bila tako kratkotrajna. Kmalu so lahko spoznali, da Hitlerjev socializem ni rdeč, pač pa zelo črn, dosti bolj kot naš klerikalizem, ki je tem vrstnikom bil kot trn v peti. Ni jim bilo težko spoznati, da bodo »voditeljem naroda« na nič manj težko pot sledili tudi oni, ki si prizadevajo – biti voditelji. To so drug za drugim tudi v resnici dočakali … Tisto nedeljo, ko smo gorjanski farani ostali brez duhovnika, je ob za mašo določeni uri cerkev bila polna bolj kot kdajkoli. Saj smo vedeli, da maše ne bo, toda v tabernaklju je še bival Gospod. Njega bomo prosili pomoči in varstva za negotove prihajajoče čase. Zase in za tiste, ki so jih tujci izgnali, pa, da bi na našem oltarju nikoli ne ugasnila večna luč. Na koru je bil organist Tone in ob njem številen in dobro izšolan pevski zbor. Fante je poslal pred oltar. Tam so se postavili: Polda Franc, Kobal Alojz, Jan Joža, Slivnik Ivan, Žumer Matija, Poklukar Lovro pa še kdo. S pesmijo so skupno s tistimi na koru pozdravili Kristusa v tabernaklju. Sledile so litanije Matere božje. Oni pred oltarjem so peli naprej, odpevali so na koru, pa tudi vsi v cerkvi. Takega petja dotlej v gorjanski cerkvi še ni bilo. To ni bil koncert, bila je molitev, prošnja po Mariji k Jezusu. Ta prošnja je slehernemu prihajala iz srca in duše. Prav ob tej božji službi, čeprav brez evharistične daritve, smo se v popolnosti čutili kot bratje in sestre. Morda prvič, gotovo pa najgloblje smo ob tem razumeli Gospodovo zagotovilo: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi!« (se nadaljuje)