Maternica, moj varni dom

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 14. september 2022 / 19:02

Številke za srečo, 2. del

»Pri osemnajstih sem staknil hudo zlatenico. Moje življenje je viselo na nitki. Rekli so, da sem imel veliko srečo, ker sem preživel. Morda res. Dvakrat, trikrat sem se vprašal, pa si takšno srečo zaslužim. Po treh mesecih sem se na prigovarjanje lečečega zdravnika nič kaj rad preselil v komuno, ki mi jo je predlagal. Bila je odprtega tipa, neobvezujoča. Tisto leto so bile zelo popularne. Skoraj vsak dan je bila kakšna predstavljena na televiziji, ljudje so imeli občutek, da se v njih dogajajo čudeži. Pa ni bilo čisto tako. Tudi terapevti so bili samo ljudje, eni so bili slabi, drugi še slabši, redki so bili odlični. Prvo noč, ko sem prišel, nisem mogel spati. Moje telo se je še zmeraj čistilo alkohola in mamil. Vse do jutra sem razmišljal o mami. Ob zadnjem obisku v bolnišnici mi je omenila, da jo drži pokonci le numerologija. V roki je imela drobno beležko, ki je bila polna številk. Na prvi strani je bila zapisana tista, ki prinaša srečo. Bila je prepričana, da bo nekoč zadela na loteriji. Ko sem se začel smejati, je bila užaljena, vstala je in šla. Čez pol ure se je vrnila. Razkrila mi je, da verjame v tako imenovano tibetansko mantro. Številke 2-4-4-7-9-9-1 ji bodo pomagale najti pot do največjih materialnih dobrin v življenju. Izračunala je (kako, ne vem), da sem rojen v letu številke štiri. Kar menda prinaša nesrečo. Zato ni verjela, da bom sploh lahko ozdravel. »Usojeno ti je, da boš trpel in mlad umrl,« mi je zatrjevala. V meni se je prebudila zloba, skoraj bi jo že vprašal, kdaj bo hudič vzel očeta, pa sem se še pravi trenutek ugriznil za jezik. Ko je odšla, me je na hitro objela, kot bi se želela posloviti. Pizda, me je stisnilo v prsih! Spoznanje, da se je ženska, in to celo visoko izobražena, spoštovana strokovnjakinja, med domačimi štirimi stenami spremenila v čisto običajno, neuko odvisnico od nekega larifari, je bila zame šokantna. Ko sem v komuni prvič prišel na terapijo, sem dr. Franca lepo prosil, da se pogovarjava o njej. Zdelo se mi je, da bom bolje razumel sebe, če bom razumel njo. Žal je bil najin pogovor preveč strokoven, ni se znal spustiti na moj nivo, zato sem bil zelo razočaran. Svet, ki je morda že dobival tudi svetlejše odtenke, se je ponovno obarval v črno. Padel sem v nekakšno duševno komo. Ni mi bilo več mar ne zase ne za druge. Potem so mi dodelili mentorja, nekakšnega angela varuha, ki je bedel nad menoj podnevi in ponoči. Strašno mi je šel na živce! Njegov prijazni nasmeh, spodbudne besede, s katerimi ni skoparil, njegova senca, ki me je spremljala na vsakem koraku! Bogastvo bi dal za liter domače slivovke, v kateri je namočen žajbelj. Moja najljubša droga, s katero se je dalo hitro zadeti! Nekaj časa je trajalo, da sem se prvič pridružil skupinskim pogovorom. Poskušal sem se sicer odklopiti, a ni šlo. Vse sem slišal, o čemer so se pogovarjali. Nekega dne mi je padel v oči fant, star približno toliko kot jaz. Bil je brez desne podlahti, na levi pa so mu manjkali trije prsti. Njegova zgodba me je šokirala. Pohabila ga je lastna mama, da si je lahko ob pomoči sočutnih, mimoidočih na ulici, kjer ga je razkazovala, laže kupovala mamila. Nekoč so ju obkrožili potepuški psi. Njemu je uspelo pobegniti, mamo so obgrizli do smrti. Zatekel se je v bližnjo cerkev, kjer ga je našel duhovnik in poskrbel zanj. Komuna, v kateri sva se znašla, je bil zadnji poskus,da se reši iz pekla. Počasi sva se spoprijateljila. Čeprav so naju pri sporazumevanju ovirale jezikovne bariere, sva se veliko pogovarjala. Čutil sem, da potrebujem nekoga, ki me bo razumel, ko mu bom zaupal, kaj sem doživljal ob mami in očetu. Občudoval sem ga, kako spretno si je pomagal zgolj s štrcljem in dvema prstoma! Imel je zelo lep glas, večkrat nas je zabaval s prepevanjem sanremskih zmagovalk. V komuni sem se počutil kot v maternici: varno in udobno. Začel sem tudi slikati, izdeloval sem računalnike programe, lotil sem se tudi ilustracij za otroške slikanice. Našel sem internetno stran Fiverr, ki mi je pomenila odskočno desko pri stvareh, ki jih tudi danes počnem. Lansko leto sem prvič zapustil ''maternico'' v želji, da obiščem stare starše po mamini strani. Na soočenje z žensko, ki me je rodila, še nisem bil pripravljen. Snidenje je bilo sicer prisrčno in zelo čustveno, hkrati sem pa tudi čutil, da se me bojijo. Da jih je strah, da jih bom oropal in morda celo ubil. Do zasvojencev z drogo imajo ljudje, ki z njimi še nikoli niso prišli v stik, zelo strašljivo mnenje. Ostal sem tri mesece, toliko, da sem začel sam pri sebi ugotavljati, da pa sem morda že dovolj trden za življenje na svobodi. Zadnji teden pred vrnitvijo v komuno mi je umrla še mama. Teta, ki je bila z njo sem in tja v stikih, je povedala, da so bile njene težave z dihanjem usodne. Ko so jo našli, je v roki krčevito stiskala listek z neko sedemmesečno številko. Ni ji pomagala, tako kot ji niso pomagale druge številke, ki jih je žebrala kot molitvice. Njen pepel smo raztresli vrh Nanosa in to je bilo to. Nihče od prisotnih ni potočil nobene solze. Uboga mama. V dno srca se mi je zasmilila! Kaj jo je gnalo k samouničenju? Nikoli ne bom izvedel. Pred odhodom ''domov'' sem pooblastil staro mamo, da je v mojem imenu prodala stanovanje. Pravzaprav beznico, polno človeških iztrebkov, podgan in ostankov hrane. Nisem vedel, da se je mama po očetovi smrti popolnoma zapustila. Živela je le od socialne podpore. Koliko je še takšnih žensk, ki bi bile lahko uspešne, pa jim ljubezen uniči življenje? Letos, konec aprila, sem začasno zapustil komuno. Pristali so, ko sem jih prosil, da se vrnem v primeru, ko bom začutil, da se mi spodmikajo tla pod nogami. Bivam pri stari mami, ji pomagam in ustvarjam. Morda mi bo uspelo, da ostanem čist, morda ne. Ne razmišljam o tem, vem pa, da sem v sebi, končno, že dovolj trden in odločen, da ne bom šel ne po maminih ne po očetovih poteh.«