Med mitom in resničnostjo

Ukrajinski kozaki, 1.del

V območju mogočne reke Dneper (ukr. Dnipro) se je že v 15. stoletju pojavil poseben sloj prebivalstva, »kozaki«, kakršen je lahko nastal zgolj na nekem obmejnem področju z najrazličnejšimi sosedi, kot so bili Poljaki in Litvanci pa Tatari in Rusi. Ta naziv je turško-tatarskega izvora in pomeni »svobodne bojevnike«, brez nekega posebnega mesta v družbi. Prvotno so bili tatarskega porekla, sčasoma pa so postajali po sestavi čedalje bolj slovanski.

Na današnjem ukrajinskim ozemlju do reke Dneper in še čez je imel nekaj stoletij politično oblast poljski del poljsko-litovske državne skupnosti, imenovane Republika obeh narodov. Nad večino domačih ukrajinskih kmetov je gospodarilo poljsko plemstvo, »šlahta«. Zaradi čedalje hujših obremenitev so se ti tlačani začeli vedno bolj pridruževali kozakom na njihovem razmeroma svobodnem ozemlju v obvodnih gozdovih ob spodnjem toku Dnepra. Tam niso bili podrejeni nobeni plemiški gospodi, pač pa so se ukvarjali z ribolovom, lovom, gojenjem čebel, pozneje pa tudi z živinorejo. Dodatni dohodek so pomenile pridobitve z vojaških in roparskih pohodov daleč proti izlivu Dnepra v Črno morje – včasih celo do Carigrada –, kamor so se podajali z rečnimi čolni, ki so imeli prostora za od petdeset do sedemdeset ljudi. Konje so začeli uporabljati šele pozneje. Ukrajinski kozaki so postavljali svoja bivališča v že omenjenih gozdovih in na otokih Dnepra. Ker so ti ležali deloma za rečnimi brzicami (ukr. porohi), so se njihovi prebivalci imenovali Zaporoški kozaki. Njihova najvažnejša utrdba je bila Zaporoška Sič. Večino tamkajšnjega prebivalstva so sestavljali prvotni prebivalci, skupaj s pobeglimi ukrajinski tlačani, pridruževali pa so se jim tudi nekateri meščani, propadli duhovniki in ubobožani ali pustolovski plemiči, iz katerih so navadno izhajali kozaški častniki in njihov poveljnik, hetman.

V 16. stoletju so se začeli kozaki na robu ukrajinske stepe združevati v večje skupnosti in tudi politično urejati. Najvišji organ je pomenil zbor vseh kozakov, ki se je imenoval Rada (kot današnji ukrajinski parlament) in je izvajal sodno oblast ter obenem volil tako častnike kot vrhovnega poveljnika hetmana ali atamana. Ta je dobil zelo široka pooblastila in so se mu zato podrejeni morali popolnoma pokoriti. Oblast poljsko-litovske države je po eni strani te zelo udarne bojevnike potrebovala za učinkovito obrambo pred južnimi sosedi Tatari, po drugi plati so pa bili zaradi svoje neodvisnosti in svobodoljubnosti moteč del takratne družbe. Razdeljeni so bili na t. i. registrirane kozake z vsemi privilegiji svobodnih državljanov in na večino navadnih kozakov, ki jim tega niso priznavali. V začetku 17. stoletja se je vojaški in politični pomen kozaštva čedalje bolj povečeval, saj so bili na jugu tako rekoč v stalnih vojaških konfliktih s Tatari, ki so tam mejili s svojo državo na poljsko-litovsko ozemlje.

(Se nadaljuje)