»Ekstremi so tu normalni«

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 12. september 2022 / 21:59

Na najvišjeležeči meteorološki postaji na Kredarici meteorološki opazovalci vestno beležijo vremenske podatke, vsako uro od zgodnjega jutra do večera in v vseh pogojih, tudi pri dvajsetih stopinjah Celzija pod lediščem, ob orkanskih sunkih vetra in ko je več metrov snega ...

Meteorološke meritve in opazovanja na Kredarici neprekinjeno opravljajo že od leta 1954. Na meteorološki postaji na nadmorski višini 2515 metrov vremenske pojave opazujeta meteorolog Agencije RS za okolje (Arso) in vojaški meteorološki opazovalec. Tako Arso kot Slovenska vojska, ki v meteoroloških opazovanjih pod Triglavom sodeluje že sedemnajsto leto, imata trenutno po tri sodelavce, ki se na Kredarici praviloma izmenjujejo na deset dni. Ob našem obisku smo na naši edini visokogorski meteorološki postaji srečali Arsovega meteorologa Marjana Zidariča iz Sevnice in vojaškega meteorološkega opazovalca Marka Zormana z Jesenic.

Čeprav je na Kredarici tudi samodejna meteorološka postaja, ki podatke avtomatsko pošilja na Arso, pa opazovalci kontrolirajo odčitane podatke, hkrati pa spremljajo pojave, ki jih vidijo in jih samodejna postaja ne more zaznati, npr. količino oblačnosti, horizontalno vidljivost, višino in gostoto snega … Delovnik od 4. do 21. ure v vseh letnih časih in vremenskih pogojih od opazovalcev zahteva urno odčitavanje meteoroloških podatkov, ki jih sproti pošiljajo na Arso, in tako so deset minut čez uro že v mednarodni izmenjavi. »Ogledaš si situacijo na nebu, količino in vrsto oblakov, potem stopiš do instrumentov in odčitaš parametre, nato pa se umakneš v notranjost, kjer podatke zapišeš v dnevnik in po računalniku pošlješ na Arso v Ljubljano,« je vsakourni postopek opisal Zorman, medtem ko smo si ogledovali postajo z napravami za merjenje temperature in vlage, količino sonca, padavin …

Zakladnica podatkov

Pozimi imajo veliko dela z zbiranjem podatkov o snegu. Pomagajo tudi službi za opazovanje plazov in z dnevnimi lavinskimi opazovanji skrbijo za uporabne podatke. »Hkrati tesno sodelujemo z gorsko reševalno službo. Sodelujemo pri reševanjih, pilotom helikopterjev dajemo podatke o stanju v hribih, da lahko pridejo do ljudi in jih rešijo,« je razložil Zidarič. V notranjih prostorih, ki jih imajo v domu na Kredarici, nam je pokazal tudi dnevnik opazovanj. »Edino mi še pišemo v dnevnik, tako da imamo avtomatske in ročne zapise,« je dejal Zidarič. Odkar je meteorološka postaja na Kredarici, še ni bilo ure, ko ne bi bilo zapisa o vremenu, je pristavil. »Imamo zelo bogate podatke za nazaj. V zadnjih desetih letih smo videli, da se Zemlja segreva. V sredogorju so bila smučišča še nižje, zdaj bodo že v visokogorju problem, ker je bil tu, nad 2000 metrov, vedno sneg, ki je napajal jezera in reke. Tega snega ni več,« je opozoril Zidarič. Zorman opaža tudi bistveno več vetrovnih dni. »Ni pomladanskih padavin, ki so včasih delale snežno odejo. So zimske padavine, vendar veter razpiha sneg,« je razložil Zorman. Letos so največ snega namerili 2. maja – nekaj manj kot 2,5 metra, lani pa 26. maja, ko je debelina snežne odeje znašala 5,2 metra. Rekord ostaja pri sedmih metrih, izmerjenih 22. aprila 2001.

Ko se sliši šibenje koče

Zorman dela na Kredarici devet let, Zidarič še dve leti dlje, zato sta oba vajena ekstremnega vremena. »V moji izmeni je bil sunek vetra 221 kilometrov na uro. Slišiš šibenje koče. Drugače pa so sunki s 150 kilometri na uro tu čisto normalni,« je povedal Zorman. Temperature se spustijo do -20 stopinj Celzija. »Temperatura ni tak problem. Problem je veter, ki dodatno ohladi telo in se ne moreš pregreti. Preden greš ven, potrebuješ deset minut, da se dovolj oblečeš za tistih pet minut ogleda. Veliko ekstremov je tu, kar je čisto normalno,« je razložil.

Pomagajo planincem

Meteorologe ob menjavah običajno prevaža vojaški helikopter. Če zaradi neugodnega vremena prevoz ni možen, se izmena podaljša. Zorman je na Kredarici najdlje obtičal 18 dni, njegov kolega pa še celo deset dni več. Na Kredarici so po besedah Zidariča veliko raje pozimi, ko se pogovarjajo s pticami in gamsi, poleti, ko jo oblegajo pohodniki, pa bi najraje bil kar na dopustu. Dom na Kredarici bo sicer konec septembra zaprl vrata, vendar pa, kot pravi Zidarič: »Pozimi tu leze veliko planincev. Dehidrirani, premraženi, poškodovani. Zase lahko povem, da je sedem mladih ljudi še živih, ker sem jaz tu. Naučili smo se medicinske pomoči, imamo defibrilator, zdravila, ki jih kupujemo sami, ker napol mrtvemu človeku ne moreš zaračunati.«

Ob slabem vremenu včasih po cel teden ni nikogar na Kredarico. Na vprašanje, ali jima postane kaj dolgčas, Zorman odvrne: »Malo moraš biti samotar, da znaš sam sebe zabavati, da ne potrebuješ nikogar za pogovor. Prvi in drugi dan imaš še teme za pogovor – po tem, ko se dvajset dni nisi videl –, nato pa jih počasi že zmanjka.« V prostih urah se zamoti s televizijo, knjigami, internetom pa tudi pripravo hrane, saj se pri kuhanju kosila dnevno izmenjujeta.

Zidarič pravi, da mu delo na Kredarici pomeni vse na svetu, zato upa, da bo še dolgo zdrav, da ga bo lahko opravljal. »Ko pridem v dolino, sem po dveh tednih že kar živčen, če ne grem spet gor.«