Kritika in jeza

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 4. september 2022 / 09:14

V prejšnjem članku smo pogledali štiri zmaje, ki grozijo zakonskemu/partnerskemu odnosu. Kako ravnati, da ne bo prvega (kritika) zmaja, če pa že pride, kako ga umiriti? Ko začnemo kritizirati moža ali ženo, smo le korak od tega, da smo nespoštljivi. Torej je najprej pravilo, da kljub nestrinjanju ohranimo spoštljiv odnos do človeka, ki ga imamo radi, oz. do človeka, ki smo mu obljubili prisotnost v dobrem in slabem. Ko čutimo, da nas nese v smer nespoštovanja, preden bleknemo prvo grdo besedo, je čas, da se ustavimo. Ljudje rečejo, da naval jeze pride zelo hitro in se ne morejo kontrolirati. Vprašam jih, kako hitro. Rečejo, od tri do pet sekund. Dobro. To je čas vaše svobodne volje. Ali se ustavimo ali pobezljamo v nori krog jeze in besed. Od tri do pet sekund ni malo časa.

Moramo narediti premor, in če je treba, se umaknimo za nekaj minut. Lahko se domenita za znak ali besedo, ki pove, da sem na meji sramotenja, npr. dvignete roko ali recite: »Pridem nazaj.« Karkoli se med vama dogaja oziroma kakršenkoli je že vzrok za prepir, ni nikakršnega razloga, da pokažemo svoje najslabše strani. Niti nimamo pravice komurkoli govoriti, da je neumen, grd, nesposoben, debel, počasen, blebetav, nerazgledan, ima takšne ali drugačne telesne obline – še najmanj osebi, ki je rodila najina otroka. Umaknimo se, preden začnemo sramotiti. No, v resnici sramotimo samega sebe, le da se tega ne zavedamo.

V premoru se osredotočimo nase, dajmo pozornost sebi in ozavestimo, da mi mož ali žena le prebuja jezo, ki je v meni že dolgo časa. Dajmo pozornost nase in ne tistemu, na kogar bi radi zlili svojo jezo in v katerega bi zmetali cel kup neprijetnih besed. Zadihajmo in si dovolimo počivati. Dejstvo, da smo (spet) jezni in besni, samo kaže, da smo v resnici globoko prizadeti. Ko ste sami, ugotovite, kaj vas je v resnici prizadelo. Raziskujte, kaj je pod vašo jezo, kajti v prepirih je pod jezo vedno še nekaj. Običajno nekaj, kar nas boli in si nočemo priznati. Kajti lažje se je jeziti kot pa priznati svojo užaljenost, zavrnjenost, priznati bolečino, neslišanosti ali osamljenost, ki se občasno priplazi, da o ubijalskih občutkih krivde sploh ne govorimo. Takšni boleči občutki se običajno skrivajo pod jezo, ki privre iz nas v prepiru.

Ko se umirimo, je čas storiti tisto, kar je precej težko. Zavestno povečati stik z ljubečo osebo. Kako? Tako da izustimo: »Nekaj ti imam povedati.« Kaj? Ja, te boleče občutke, ki so pod jezo. Temu pravimo ranljivost. To je čarobna formula srečnega zakonskega/partnerskega odnosa. Iskrena ranljivost naju bo povezala. Kako škoda, da mnogi zakonci po letih in letih skupnega zakona ostajajo na odlični tehnični komunikaciji, niso pa sposobni stopiti na skupno točko ranljivosti.